Februarja 1997, le nekaj mesecev za Slovencem, je v šestem letu izhajanja ugasnila tudi Republika. Strategi Republike niso bili tako naduto ambiciozni kot strategi Slovenca, saj so pričakovali, da bi lahko Republika postavala drugi časopis, ki bi ga kupil bralec. Republika, sicer sestrski projekt Primorskega dnevnika, ni skrivala, da po politični orientaciji sodi v levo-liberalno sfero. V zamejstvu živeči strategi Republike so ob projektu predpostavili, da bi se lahko slovenske bralne navade približale običaju, ki velja na zahodu, ko kupci časopisov nabavijo vsaj dva dnevnika. Prvi dnevnik, ki ga kupijo, je nacionalen, drugi pa bolj lokalno obarvan. Za projektom je stal kapital tržaške finančne družbe Safti, hkrati pa se je naslanljal na obljube tedanjega italijanskega zunanjega ministra De Michelisa, ki je zamejskim Slovencem najavljal izdatnejšo proračunsko pomoč rimske državne blagajne. Relativno hitro se je izkazalo, da De Michelisovega denarja manjšina še lep čas ne bo dobila, hkrati pa je v težave zašla tudi finančna družba Safti. V Sloveniji se je začela širiti zgodba o "udbomafiji", preučevalci te tajne združbe pa so bili prepričani, da lovke "udbomafije" segajo tudi v družbo Safti. Če že ni sam Safti kar epicenter "udbomafije". No, bajke o bajno bogatih zamejskih podjetjih so se izkazale za napačne, s finančno krizo zamejskega gospodarstva pa je začela trohneti tudi podstat, ki bi omogočala izhajanje Republike. Sledilo je nekaj menjav založnikov, na koncu pa je Republiko prevzel v širši javnosti relativno malo znani, a spretni podjetnik in finančnik Zmago Pačnik. Republika, ki je ob nastanku temeljila na zavidljivo močni notranje-politični redakciji, naj bi postala pretežno gospodarski dnevnik. Jedro ekipe, ki je Republiko postavilo leta 1992, je medtem že odšlo. Gospodarski profil časopisa naj bi zagotovil potrebna sponzorska sredstva, a teh, kot se je izkazalo ob koncu Republike, ni bilo.