Bolnišnice so zapirali od zgoraj navzdol dostikrat tudi zaradi nepripravljenosti ali pa odkritega odpora osebja bolnišnice. Zdravniki psihiatri po navadi sicer podpirajo idejo skupnostne skrbi, vendar le, če hkrati obstaja bolnišnična služba. Angleški psihiatri so namreč že veliko prej modernizirali svojo stroko44 in jo »vrnili« v naročje medicine. Zato vidijo svojo vlogo predvsem v bolnišnicah in privatni praksi, morebiti še v ambulantnih klinikah. V pogajanjih z zdravstvenimi oblastmi se je zato psihiatrom velikokrat posrečilo izposlovati manjše bolnišnične enote, mini azile, kjer lahko nudijo specialistične storitve bodisi tistim, ki so težko prizadeti – npr. zelo umaknjenim ali takim s poškodbami možganov. Sestrski kader se praviloma ni udeleževal diskusij ob zapiranju bolnišnic, pač pa se je temu velikokrat upiral s pasivnostjo, nagovarjanjem pacientov, češ: saj se boste vrnili itn.45 Zadržki so bili, da je normalno življenje njihovih bolnikov utvara, da je normalizacija preveč ambiciozen projekt ter da so tudi izkušnje pokazale, da uporabniki, ki jih preselijo v skupnost, v obdobjih recidive potrebujejo občasne bolnišnične storitve. Sestre so trdile, da nemedicinski kader v skupnosti ni usposobljen za tako delo in da ne bo pravilno reagiral v kriznih situacijah, menile so, da bi dajal potuho, če uporabniki ne bi hoteli jemati zdravil, in da ne bi znal opaziti zgodnjih znamenj psihoze. Mnenja so bile, da duševni bolniki potrebujejo intenzivno nadzorstvo.46 Delo zdravstvenega kadra v bolnišnici se bistveno razlikuje od dela tega kadra v skupnosti. Kot produkt dezinstitucionalizacije in vpeljevanja duševnega zdravja v skupnosti je v Veliki Britaniji in tudi drugod nastal nov profil v sestrskem poklicu – skupnostni psihiatrični zdravstveni tehnik oz. sestra, patronažna psihiatrična sestra.47 Socialni delavci so praviloma podpirali zaprtje bolnišnic48, saj je ideja desegregacije v skladu z ideologijo socialnega dela in delo v skupnosti bolj ustreza poklicu in metodam socialnega dela. Vendar se je včasih zgodilo, da je bil položaj socialnih delavcev dvojno marginaliziran, bili so odpadniki v bolnišnici, hkrati pa so v socialnih službah gledali nanje kot na uslužbence zdravstvenega sektorja.49 Sicer pa je bilo – podobno kot v Ameriki – socialno delo kot stroka in kot veja javnih služb nosilec velikega števila inovacij v skupnostnih službah.