Za našo diskusijo je francoski razvoj poklicnih delavcev v totalnih ustanovah toliko bolj zanimiv, ker imamo dve ločeni skupini, dve organizirani telesi ljudi, ki delujejo v tedaj nastalih ustanovah. Eno, ki pravzaprav botruje nastanku novih ustanov, vzgaja specializirano osebje za vodenje in za oskrbo, in drugo, ki ob nastanku ustanov nima pomembne vloge, ampak se počasi, a zanesljivo vzpostavlja kot nepogrešljivo in pomembno. Kongregacije so bile v začetku pomemben in organiziran udeleženec, s katerim je pozneje zgodovina pometla (kongregacije so bile v meščanski revoluciji odpravljene, in čeprav so jih kmalu obudili in ponekod še delujejo, niso nikoli več imele toliko moči kot v dobi absolutizma), zdravniki pa so v špitale (ki so kmalu zatem postali bolnišnice) stopali postopoma. Nekje na pol poti je prišlo do srečanja, ki je bilo v marsičem konfliktno. Konflikt med predhodnicami sestrskega poklica in zdravniki je bil večplasten. Šlo je za konflikt med dvema nastajajočima poklicema, šlo pa je tudi za konflikt med religioznim in posvetnim pogledom na življenje in funkcijo špitala ter za konflikt med spoloma.