Za marsikoga, ki živi doma, postane družina majhen zaseben univerzum. V taki zaprti mreži nekateri cenijo in poudarjajo zlasti odnose z brati in sestrami: »Poudarjam bratsko sestrske odnose. S sestro sem bila štiri dni v Nici, ko je bila stara šestnajst let, bila sva na Bavarskih gradovih tri dni, ko je bila stara sedemnajst let, na Dunaju dva dni in z njeno sošolko in v Veroni na ZOO safariju.« Bratje in sestre so namreč ključne osebe v njihovi socialni mreži, ki jim zagotavljajo radialnost, stike in dejavnosti, ki sežejo onstran družinskega obzorja in ki jih povezujejo z vrstniki. Nekateri z družinskimi člani nimajo stikov, bi si pa tega zelo želeli. hudo mi je, ker sem na vozičku in težko hodim. Žal mi je, ker sem skočila skozi okno. Trpim zaradi tega, ker nisem imela doma, ker sem bila po zavodih in rejniških družinah, nimam svoje družine in otrok in pravega doma. Tudi hudo mi je, ker me bratje ne pridejo obiskat in me ne vzamejo na dopust, čeprav imajo vsi avtomobile. Stigma, še zlasti če jo spremlja namestitev v zavod, lahko pomeni, da člani družine odpišejo svojega sorodnika, pozabijo nanj, ga ne vabijo na družinske dogodke in skrb delegirajo na enega samega člana družine, po navadi mater. Razlogov, zaradi katerih so mreže uporabnikov pogosto omejene na družinski krog, je več. Včasih je to lahko zaradi narave dinamike interakcij. Ženskam, ki imajo izkušnjo nasilja, se pogosto dogaja, da jih nasilen partner zaradi groženj nasilja socialno izolira in podredi svojim zahtevam. Včasih je to zaradi sramu. Tako družina, ki doživlja nasilje, pretrga stike z drugimi, zato ker povzročitelj tako hoče: »K stricu in njegovi