»V petnajstih letih se je v enoti izoblikoval zelo dober sestrski kader, kar se je pokazalo tudi ob selitvi, saj življenje nobenega bolnika, vsi po vrsti pa so bili v kritičnem stanju, zaradi transporta ni bil ogroženo,« pravi dr. Kotnikova. »Tudi po preselitvi je delo steklo tako, kot da bi v novih prostorih bili že od nekdaj. Tako sestre kot zdravniki smo se na nove pogoje dela dolgo in temeljito pripravljali, večinoma izven delovnega časa, pripravljeni pa smo bili tudi na novo organizacijsko shemo.« Po mnenju dr. Kotnikove so z novimi prostori največ pridobili pacienti, spremenilo pa se je tudi delo medicinskega osebja, saj je doslej delalo pod stalnim bremenom prostorske stiske. »V starih prostorih je bilo vseh pet postelj stalno zasedenih in marsikdaj se je primerilo, da smo dobili še šestega bolnika, ki smo ga lahko v enoto namestili le tako, da smo enega od preostalih bolnikov prestavili na nižjo raven oskrbe,« pripoveduje dr. Milena Kotnik. »Odločitev, katerega bolnika izbrati, je bila vedno zelo težka, pa čeprav je še vedno ostal pod našim nadzorom. Samo tisti, ki vsakodnevno doživljajo podobne strese, lahko razumejo, kaj nam pomenijo novi prostori in večje število postelj.«