Na prvi pogled ima upravnoadministrativno zapiranje bolnišnic prednost, ker je pragmatično in daje vtis profesionalne nevtralnosti in učinkovitosti, ki ga ne bremeni ideološka navlaka socioloških teorij in političnega boja. Vendar pa »administrativna kultura«, kot jo imenuje Tomlinson53, onemogoča kristalizacijo konfliktov med posameznimi udeleženci in nosilci družbene moči. Kadar administracija vodi spremembo, se izogne konfliktu med različnimi vrednotami, ki so značilne za, npr., skrbstveni model nasproti javnozdravstvenemu; izogiba se tudi javni razpravi, saj bi ta ogrozila korporativni duh lojalnosti; diskusije o konfliktih naj ne bi dosegle vrhuncev, v multidisciplinarnih srečanjih naj bi prevladalo ozračje in vtis sodelovanja; udeleženci konfliktov so depersonalizirani, njihove izjave naj ne bi bile osebne in udeleženci naj ne bi sodelovali v diskusiji osebno in strastno. Taka kultura daje bolj vtis demokratičnosti, dejansko pa onemogoča artikulacijo protislovij in ne dovoljuje udeležencem z manjšo družbeno močjo, da bi izrazili svoje poglede na zadevo. Tako so zgodi, da so »šibkejši« poklici – socialni delavci in sestrski kader – izločeni iz odločanja, še bolj pa to velja za uporabnike in svojce. Iz odločanja so pogosto izločeni tudi udeleženci iz prostovoljnega sektorja, saj jim je umirjenost administrativne kulture tuja. Učinek je, da je sprememba pogosto minimalizirana, da ljudje z bolj izraženimi težavami ostanejo v azilski oskrbi ter da radikalnejše rešitve ostanejo obrobne in osamljene. Potrebo po skupnostni skrbi enačijo s potrebo po novih stavbah.54