jo in brskajo prašiči, psi, krave in ljudje. Da, predvsem ljudje, in to največ otroci in mladi. Težko ugotoviš, ali so prašiči, fantje in dekleta res temni ali so tako umazani. Tisti trenutek, ko smo se ustavili, jih je bilo okrog nas dvajset in več. Sestre so povedale, da so v večini nepismeni, otroci, ki niso nikjer prijavljeni, toda kar nekaj jih je lepo govorilo angleško, italijansko. Prešinilo me je, kaj če so se morda naučili od takih obiskovalcev, kot smo mi? Postalo me je sram, neskončno sram. Tisti trenutek sem bila prepričana, da sta na dobrodelnem izpitu padli družba, cerkev, še posebej sem se spraševala “Karitas kje si, zakaj si? ” Ob vrnitvi v sestrsko hišo je bilo na dvorišču veliko otrok, petje, igranje, molitev - imeli so oratorij, nič drugačen kot pri nas. To mi je nekako pomagalo vzpostaviti ravnotežje, da le ni vse tako črno, kot sem videla na smetišču. S. Mirjam pa je medtem sedela v svoji lekarni, sprejemala ljudi in jim delila zdravila. V tem malem, skromno, a zelo skrbno urejenem prostoru sem čutila podobno svetost kot v njihovi kapeli, kjer dan za dnem nabirajo moči za delo, ki bi bilo brez Božje previdnosti nemogoče. Ta Božja previdnost je tudi tokrat potrkala na srca vseh ljudi, ki ste darovali v postni akciji za nakup hrane, na tiste, ki ste darovali kolesa, postelje, vozičke, rjuhe, plenice, zdravila, čas in molitve. Hvaležna sem Bogu, da vam lahko sporočim zahvalo drage prijateljice s. Mirjam, njene sestrske skupnosti in ljudi, ki bodo pomoč prejeli, seveda sporočam tudi prošnje za pomoč naprej. Jožica Ličen