Pokončati hidro korupcije Sto poslovnežev v Srbiji bo navedlo prav toliko različnih razlogov za skrb in vzrokov težav. Revni potrošniki, dragi krediti, birokracija, davki, nelojalna konkurenca, slaba infrastruktura, dajatve, močan dinar, slab dinar, težave z vizumi za tujino ... Vsi pa se strinjajo, da je korupcija ključna, hromeča težava domačega gospodarstva. »Sistem srbskega gospodarstva je ostal isti - temelji na monopolih, ustvarjenih pod Miloševićem, ki obstajajo kljub jasnim zakonom, ki jih prepovedujejo,« pravi Miroslav Bojčić, neodvisni investicijski svetovalec iz Beograda. »To je mogoče, ker je ostalo tudi osnovno pravilo igre - korupcija, ki je vse brutalnejša, ker udeleženci samo mešajo to, kar že obstaja in se spopadajo za vse manjši preostali del pogače. Pri tem ne gre za vidno korupcijo, za katero vsi vemo, kot če moraš plačati 'državnemu' zdravniku. Gre za črne inštrumente, ki, kot lahko domnevamo, sežejo zelo visoko, dovolj za vpliv na oblikovanje politike, ne le gospodarske. Tako je mogoče odložiti ali spreminjati zakone, razpisovati lažne natečaje in spreminjati sodne odločbe.« Tako na primer nekateri analitiki sodijo, da zakon o investicijskih skladih, ki je iz dirke v privatizaciji izključil milijarde evrov domačih prihrankov, ni bil sprejet zaradi interesov tajkunov. Skorupmirano pravosodje je ob političnem in sistemskem tveganju oddaljilo tuje vlagatelje. Ostali so torej špekulativni skladi, od katerih se za nekatere domneva, da delujejo s kapitalom, ki je bil nezakonito prenesen iz države pod Miloševićevo oblastjo. Podrobnosti, kot jih predstavljajo mediji ali politični nasprotniki, niso ne bistvene ne zanesljive - korupcija navsezadnje povsod pomeni isto, vprašanje je le, do kod seže. Kaže, da seže v Srbiji in njeni sestrski republiki Črni Gori zelo daleč. Organizacija Transparency International, ki države razvršča po zaznavanju korupcije, je državno unijo Srbije in Črne Gore lani uvrstila na 97. mesto, v družbi z Alžirijo, Nikaragvo in Makedonijo. Srbija je bila slabše uvrščena od katerekoli republike iz bivše Jugoslavije ali sosednje države, z izjemo Albanije. Le slaba tolažba je, da je bila leta 2004 ocenjena kot malce manj koruptivna v primerjavi z letom prej. »V atletskem besednjaku smo leta 2000 na 100 metrov tekli 18 sekund, nato okrog 14, zdaj pa 12. Zdi pa se mi, da je svetovni rekord blizu 9,7 sekunde,« je dejal predsednik Transparency Srbije Vladimir Goati. Vtis - brez sodnih odločb, samo vtis - je, da sistemska korupcija še naprej pohablja srbsko gospodarstvo, in to v obdobju, ko izjemno potrebuje kapital, zainteresiran za strateška vlaganja. Podjetniki so se redko kdaj pripravljeni spustiti v boj s korumpiranimi uradniki. Namesto tega preprosto v posel in ceno vštevajo stroške za črne sklade.