Phoebe tako - kljub materinim protestom (Blythe Danner) - krene za njo. V Evropo. Po njenih sledeh. Po poteh čečkarij na razglednicah, ki jih je domov pošiljala sestra. In razglednice, ti mali terminali spominov, jo vodijo v Amsterdam, Pariz, Berlin in kakopak na Portugalsko, ki je bila v času sestrinega obiska res idealen kraj za samomor - fašistoidna diktatura. Nevidni cirkus, posnet po zelo uspešnem romanu Jennifer Egan, ni ravno turistična tura, zato tudi Evropa ni razglednica, niti leta 1977, ko skuša Phoebe - ob asistenci Wolfa, ki ni več dolgolas in radikalen - najti emocionalni center zgodovine, niti v flashbackih, v katerih se Faith, ki za smrt svojega garaškega, neizživetega očeta krivi korporacije in kapitalizem, pridruži evropskemu radikalnemu podzemlju, nemški Rdeči armadi. Phoebe o ekscesih evropskega leta 68 resda zve toliko, kot bi v Smithsonionu zvedela o potovanju skozi čas, toda tam je itak le zato, da bi zgodovini dodala svoje emocije - da bi svoje spomine na sestro uskladila z zgodovino. Adam Brooks je pač očitno slutil, da ne bo mogel narediti velikega filma o šestdesetih, zato je sklenil, da bo raje naredil velik film o sestrski ljubezni, ki jo prekine zgodovina.