Zanimivo je tudi, da je bila med reševanjem v šibeniškem pristanišču ves čas sestrska ladja Zagreb. Služila je kot namreč kot primerjalni model za Ljubljano, namenjen predvsem za vadbo potapljačev. Vidljivost v vodi je bila zelo slaba, zato so potapljači pred vsakim potopom v nov prostor Ljubljane zelo natančno pregledali enak prostor na rušilcu Zagreb. Reševalci niso tokrat ničesar želeli prepustiti naključju. Reševanje je bilo izvedeno v treh stopnjah. Najprej so potapljači sneli topove, torpedne naprave, jambore, antene in druge prenosne dele, ki bi se lahko med dvigovanjem poškodovali. Ladjo so tako tudi razbremenili odvečnega tovora. Nato so potapljači naredili ležišče za oplato ladje, za kar so porabili približno 80.000 vreč, napolnjenih s peskom. Ladjo so nato zravnali, jo namestili v pripravljeno ležišče in zakrpali luknje. Potapljači so si morali vtisniti v spomin čim več podrobnosti z Zagreba, saj so zaradi slabe vidljivosti delali skoraj v popolni temi. Kmalu so bila pripravljalna dela končana, sledilo je dvigovanje ladje z železnimi valji. Na vsaki strani ladje in na njen krmi so bili pritrjeni valji, v katere se je dovajal stisnjeni zrak. Vzgon zraka v valjih je ladjo počasi dvignil z dna in nato na površino. Podobna tehnologija dvigovanja potopljenih objektov se uporablja še danes. (Okvirček 3)