Ta sistematična tipologija delitev je v glavnem sprejeta tudi v primerjalnem pravu. Posamezni tuji pravni sistemi pa kot delitve obravnavajo še nekatere druge korporacijskopravne aktivnosti, ki omogočajo prenos premoženja prenosne družbe po delih. Npr. nemško pravo kot pojavno obliko delitve (torej v kontekstu materialnega statusnega preoblikovanja) obravnava tudi izčlenitev (Ausgliederung; tretji odstavek § 123 nUmwG). Po vsebini podoben institut naj bi poznalo tudi ameriško pravo, vendar v literaturi njegovo poimenovanje ni enotno. Po Dudnu/Schillingu, 207, naj bi se imenoval sell-off, po Hennu/Alexandru, 1015, pa spin-off. Benkert/Bürkle uporabljata izraz drop-down, 7, 4565. Slovensko pravo statusnih preoblikovanj tega instituta ni uredilo. V naši literaturi ga nekateri pisci imenujejo odvrtitev, pri čemer se zdi, da prevod izhaja iz ameriške osnove spin-off; Bešter, 154; Kocbek (I), 1078, drugi, npr. Bohinc, pa uporabljajo kar ameriški izraz drop-down, ne da bi ga poskušali posloveniti; Bohinc (II), 1096. Pojavlja se tudi izraz izločitev; ZGDk2/Prelič, 967 nn. S terminom se razume »izločitev« posameznega dela ali več delov premoženja prenosne družbe in prenos teh premoženjskih delov z univerzalnim pravnim nasledstvom Izčlenitev po končnih pravnih posledicah ni nič drugega kot ustanovitev družbe hčere ali pridobitev kapitalske udeležbe v delujoči prevzemni družbi (oboje v zameno za vložek, ki ga pomeni izčlenjeno premoženje). Ta značilnost izčlenitev izenačuje z institutom Einbringung, ki ga nekateri avtorji celo izrecno imenujejo izčlenitev s singularno sukcesijo (Ausgliederung im Wege der Einzelrechtsnachfolge); Aha, 345. Med obema je precejšnja razlika v načinu spremembe pravne pripadnosti prenesenega premoženja. Pri Einbringung premoženje prehaja s singularnim, pri izčlenitvi pa z delnim univerzalnim pravnim nasledstvom, torej uno actu, s prebojem načela specialnosti, predvsem pa z drugačno koncepcijo odgovornosti za obveznosti razpolagalca. na prevzemno/novo družbo. Od razdelitve ali oddelitve pa se razlikuje predvsem po tem, da deleži, ki jih pridobitelj zagotovi v zameno za prejeto premoženje, ne pripadejo imetnikom deležev razpolagalca, marveč neposredno razpolagalcu, ki torej ne preneha. Korporacijske aktivnosti s podobnimi pravnimi učinki je nemško pravo družb omogočalo tudi pred uveljavitvijo nUmwG, z razliko, da prenosi premoženja niso bili dopustni z univerzalnim, ampak s singularnim pravnim nasledstvom; Fritz, 25. Ločevali so med Ausgliederung, kadar so bili premoženjski sklopi preneseni na obstoječo družbo, in Ausgründung, kadar se je s prenesenim premoženjskim sklopom (kot vložkom) ustanavljala nova družba. Med obema temeljnima oblikama delitve in izčlenitvijo je primarna razlika v tem, da razdelitve in oddelitve, pri katerih deleži pridobitelja pripadejo vedno imetnikom deležev razpolagalca, med družbami vzpostavljajo sestrsko razmerje; izčlenitev, pri kateri deleži pridobitelja pripadejo razpolagalcu, pa med razpolagalcem in pridobiteljem vzpostavlja razmerje mati hči. Pri razdelitvi sta namreč družbi, na katero je bilo preneseno premoženje prenosne družbe, v položaju sestrskih družb, saj so deleži, ki sta jih ti družbi zagotovili, v posesti oseb, ki so bile pred prenehanjem prenosne družbe (torej pred delitvijo) imetnice deležev enotne prenosne družbe. Enako je tudi pri oddelitvi, po kateri pridobitelj zagotovi svoje deleže imetnikom deležev prenosne družbe, ki ne preneha, zato postanejo imetniki njenih deležev hkrati še imetniki deležev pridobitelja. Izčlenitev ne učinkuje neposredno v premoženjskopravni sferi imetnikov deležev razpolagalca, ampak v premoženjskopravni sferi razpolagalca samega. Za izčlenitev je odločilna sprememba sestave njegovega premoženja, saj preneseno premoženje zamenjajo deleži pridobitelja, zato lahko izčlenitev za pridobitelja pomeni, da ga razpolagalec kapitalsko obvladuje.