Če sta nosilca podjema, ki se združujeta, med sabo kapitalsko že povezana, denimo tako, da je delniška družba A (popolni) imetnik poslovnih deležev družbe B, je z ekonomskega vidika že zagotovljena določena (ekonomska, ne pa tudi pravna) enovitost premoženjskih mas Ivanjko, ko opredeljuje pojem koncerna, ugotavlja, da je to sistem samostojno povezanih družb, ki pa imajo enotno podjetje; ZGDk2/Ivanjko, 524, 528. Tezi, da v koncern povezane družbe v končni posledici oblikujejo enotno podjetje, lahko pritrdimo, čeprav ni izključeno, da se znotraj koncerna ne oblikuje več podjetij, ki pa jih povezuje enotno vodenje. obeh družb. Družba A (kot obvladujoča) prek svoje kapitalske udeležbe v družbi B (kot odvisni) že izvaja »kontrolo« nad njenimi premoženjskimi pozicijami oziroma jih obvladuje s svojim koroporacijskim vplivom. To »kontrolo« oziroma, poenostavljeno, oblastništvo (Herrschaft) izvaja preko korporacijskih pravic iz poslovnih deležev, ki ji pravno pripadajo. Vprašanje pri tem je, kako v navedenih okoliščinah oblastništvo nad premoženjskimi pozicijami družbe B izvajajo imetniki deležev družbe A. Ti so premoženje dejansko zagotovili, a ne neposredno družbi B, marveč družbi A Slednji neposrednega stika s tem premoženjem več nimajo, zato ga imetniki deležev ne »obvladujejo« prek skupščine družbe. Kot imetnikom deležev družbe A jim pripadajo le korporacijske pravice v razmerju do te družbe., šele ta pa ga je porabila kot vložek v osnovni kapital družbe B. Oblastništvo, ki ga izvajajo imetniki delnic družbe A, je tu zgolj posredno. V tuji literaturi to obliko kontrole nad premoženjskimi pozicijami nekega nosilca podjema imenujejo mediatizacija (Mediatisierung der Herrschaftsrechte Hügel (I), 93 nn.). Značilnost takega obvladovanja je, da poteka prek dejanj zastopnika (poslovodstva) družbe B, ki ga nastavi obvladujoča družba A kot imetnik deležev družbe B To ima naslednjo značilnost. Poslovodja družbe B v okviru svojih poslovodnih pristojnosti samostojno odloča o poslovnih operacijah v aktivi družbe B in je le v omejenih primerih vezan na navodila obvladujoče družbe A. Tudi takrat, kadar je vezan na navodila (npr. kadar gre za družbo z omejeno odgovornostjo), se odločitev o navodilu če jo sprejemajo imetniki deležev družbe A praviloma sprejema z navadno večino.. Pripojitev družbe B k družbi A Merger up-stream. Glede na smer premoženjskih dispozicij prehod premoženje in obveznosti družbe prehajajo na imetnika njenih deležev. Premik premoženja gre po vertikalni osi navzgor. V premoženju (aktivi) imetnika deležev družbe deleži prenehajo. in s tem prenos premoženjskih pozicij družbe B na družbo A bosta v teh okoliščinah povzročila, da bo družba A še izvrševala kontrolo nad premoženjem, ki je prej pravno pripadalo družbi B, vendar na drugačni pravni podlagi. Po pripojitvi je kontrola posledica izvrševanja stvarnopravnih upravičenj, saj je poslej (stvarnopravni) titular premoženja, ki je pred pripojitvijo pravno pripadalo družbi B in ga je družba A obvladovala skozi korporacijski vpliv. To pa bo povzročilo tudi drugačno oblastništvo nad prejetim premoženjem s stališča imetnikov deležev družbe A, saj ga bodo poslej ti izvajali neposredno prek skupščine oziroma v okviru svojih korporacijskih pravic. Če se v enakih okoliščinah družba A pripoji družbi B, Merger down-stream. Glede na smer premoženjskih dispozicij v tem primeru premoženje in obveznosti imetnika deležev družbe (vključno z deleži!) prehajajo na družbo, premik premoženja gre po vertikalni osi navzdol. bodo dotedanji imetniki deležev družbe A namesto teh deležev pridobili deleže družbe B, s čimer bodo sami neposredno postali njeni upravljavci. Poslej bodo s korporacijskimi dejanji uresničevali kontrolo nad njenimi premoženjskimi pozicijami. Zato pri koncernskih združitvah, kjer je oblastništvo v pogledu premoženjskih pozicij že vzpostavljeno, prevladuje (ekonomski) interes po optimalni reorganizaciji (prerazporejanju) premoženjskih struktur (podjetij) med posamezne nosilce, da bi maksimirali donos in minimirali stroške, vse aktivnosti pa potekajo znotraj gospodarsko enovite strukture (koncerna kot sistema medsebojno odvisnih in obvladujočih družb). Navedeno je razlog, da statusna preoblikovanja, kadar potekajo znotraj koncerna, niso nujno povezana z izmenjavo deležev. S korporacijskega vidika so pri tej obliki združitve v ospredju nekatera druga vprašanja: (i) ali sme prevzemna družba mati zaradi izvedbe pripojitve povečati svoj osnovni kapital in izdati nove deleže (prepoved izdaje deležev), (ii) kdaj in pod katerimi pogoji prevzemni družbi ni treba izdati novih deležev (izbirna pravica izdati deleže) in (iii) ali in pod katerimi pogoji sme prevzemna družba hči pri pripojitvi družbe matere pridobiti lastne deleže in za katere namene jih sme uporabiti; Hügel (I), 511 nn. Statusno preoblikovanje (združitev) torej tu ne poteka s prevladujočim namenom vzpostavljanja oblastništva nad premoženjem, ampak zaradi optimizacije premoženjske strukture v koncernu, optimalnega izkoristka organiziranega (koncernsko enotnega) premoženja (po Ivanjku ZGDk2/Ivanjko, 524. enotnega podjetja). Upravljavski (kontrolni) vidik je pri koncernskih združitvah manj poudarjen prav zato, ker so kontrolni vzvodi že oblikovani. Zato pri teh združitvah ni nasprotujočih si interesov med udeleženimi subjekti oziroma med imetniki njihovih deležev, ali pa so ta nasprotja manj poudarjena, ker ima ista oseba možnost vplivati na odločanje v družbah, ki se združujeta. To ne pomeni, da ni potrebe po varovanju interesa manjšine, če ta obstaja. Nasprotno. V koncernskih razmerjih (zlasti v bolj razvejenih koncernih, s sistemom odvisnih družb, družb hčera, družb vnukinj, sestrskih družb in podobno), je potreba po varovanju interesa manjšine kadar ta obstaja pravzaprav še večja. Enako velja tudi, ko je kapitalska povezanost med družbama sicer zagotovljena, ne da bi bilo hkrati vzpostavljeno obvladovanje. Če je v (bodoči) prevzeti družbi »lastniška« struktura zelo razpršena, imetnik njenih deležev, ki (bodoče) prevzete družbe kapitalsko sicer ne obvladuje, ima pa v primerjavi z drugimi imetniki deležev višjo kapitalsko udeležbo, dejansko samostojno gospodari s pravno usodo te družbe. Upoštevati je treba tudi vpliv, ki ga lahko izvaja tak večinski imetnik deležev na poslovodstvo (bodoče) prevzete družbe in v okviru priprav na združitev izsili njegovo privolitev v tako menjalno razmerje, ki je v škodo manjšinskih imetnikov deležev.