Tisto nedeljo je slovenska diplomacija, s slovenskim cerkvenim vodstvom vkup, kar žarela. Še najbolj navdušen in od zadovoljstva obžarjen je bil Franc Rode, ki se je ravno mudil v Šentrupertu, na slovesni maši, posvečeni štirim slovenskim svetniškim kandidatom, ki naj bi v kratkem postali blaženi. Rode novice na začetku ni hotel komentirati, a se je nekaj ur pozneje omehčal in novinarski ekipi TV Slovenija v zanj nenavadno prijaznem in dobrovoljno navdušenem slogu povedal, da misel o srečanju pestujejo že dolgo časa, da se je o tem večkrat pogovarjal z nekdanjim ruskim veleposlanikom, da sicer ve, da so odnosi med svetim sedežem in rusko pravoslavno cerkvijo (RPC) napeti, "vendar pa dobra volja obstaja na obeh straneh, ki gotovo želita zgladiti probleme, ki so nastali". Zvečer so novico o povabilo in veselje ob morebitnem srečanju potrdili tudi v kabinetu predsednika vlade. Misel o Sloveniji kot diplomatski velesili in o Brdu kot novodobnem Camp Davidu pa je bila prelepa, da bi trajala več kot nekaj dni. Že v torek je Čaplin v pogovoru za ruski časnik Nezavisimaja gazeta obširno pojasnil svojo prvo izjavo. Potrdil je, da je Drnovšek patriarhu sam predlagal Slovenijo kot gostiteljico srečanja med poglavarji "sestrskih cerkva", vendar je zanikal, da bo do srečanja resnično prišlo. »Takšno srečanje za zdaj ni načrtovano niti v daljni prihodnosti.« Senzacije je bilo konec. Slovenija ne bo kmalu gostila zgodovinskega srečanja in cerkvi bosta še dolgo vztrajali vsaka na svoji strani križa. V zgodbi o spodrsljaju slovenske diplomacije pa je zanimiva še ena, ne nepomembna malenkost, uradno Vatikan slovenske pobude še ni komentiral.