Kdo ve, ali ne bi ostal preprost podeželski plemič vse do danes, če ne bi celotnega globusa nekje takrat prekrila črna senca vojne vihre, ki je izvirala prav iz njegove najožje domovine. Ker so ga skušali že od samega začetka osovraženi Adolfovi minioni na vsak način včlaniti vsaj v svojo partijo, če že ne kar naravnost v SS, se je s pomočjo posebej schnell šnelkurza čez noč prelevil v rezervnega oficirja nemške vojske, kar takrat, ironično, ni bil najboljši, temveč edini način, da se je človek izognil prvim bojnim vrstam. Ko so ga mobilizirali za bliskoviti prodor na Poljsko, se je med prekladanjem kanistrov z gorivom z drugimi rezervisti grel globoko v zaledju, vendar se mu je kmalu priskutilo tudi to, zato se je odpravil k dobremu prijatelju generalu po dovoljenje za pot domov, ki je glede na to, da je bil v tistem času edini rezervni oficir, ki je imel na “bojišču” na razpolago lasten avto resnično ne bi mogli opisati kot trnove.