Čustvene izkušnje in doživetja, ki so jih naši nekdanji bolniki prinašali v individualne pogovore, so nas pripeljali na zamisel, da bi začeli s skupinskim delom. Menili smo, da bi se v skupini lažje pogovorili in se soočili z izkušnjami, ki izhajajo iz pretekle bolezni. Pred šestimi leti smo začeli ustanavljati manjše skupine. Skupina je časovno omejena na leto dni oziroma deset srečanj. V njej sodeluje tudi ekipa strokovnjakov iz ambulante za spremljanje mladih, ki so v otroštvu preboleli raka. Namen skupinskih srečanj je ponuditi možnost za izmenjavo težav, pogledov in stališč, pa tudi izkušenj, ki jih je vsak udeleženec nabral v vsakdanjem življenju. Seveda ne gre zgolj za izmenjavanje mnenj in stališč; cilj je tudi njihovo spreminjanje. Pri tem naj bi šlo za zadovoljivo predelavo in integracijo bolezenske izkušnje. Pogosto gre za zavestno spominjanje na dogodke, povezane z boleznijo in zdravljenjem. Želimo si, da bi mladi čimbolj razumeli svoje izkušnje in vzpostavili realističen odnos do svojega zdravstvenega stanja. Prav bi bilo, da izkušnje z boleznijo ne bi zanikali, obenem pa ji ne bi namenjali večjega pomena, kot ji dejansko gre. Če jim to uspe, zaradi bolezenske izkušnje niso več tako zelo obremenjeni in anksiozni. Tako se zavedajo, da je šlo za resno bolezen, vendar to dejstvo lahko sprejmejo, kar je tudi sicer eden od pomembnih pogojev za spopad z boleznijo. V skupini si prizadevamo, da bi mladi kljub resni travmi razvijali in gojili vse večjo neodvisnost od sveta okoli njih, skupaj z družino, vrstniki, avtoritetami ... Bolnik je zmožen razviti občutke neodvisnosti šele, ko je minula travma zadovoljivo predelana. Na osnovi tega lažje načrtujejo prihodnost in napredek v življenju, ki ni zakrit z vnaprejšnjim nezaupanjem ali sencami negotovosti, ki so jih povzročile bolezenske izkušnje.