Izplačilo nagrade je zato za nekatere prvotne lastnike Mannesmanna postalo sporno. Na sodišču so proti članom nadzornega sveta, ki so nagrado odobrili, sprožili postopek zaradi zlorabe zaupanja. Vodafone je kot prevzemnik najel in za mnenje o sumljivih nagradah še pred njihovo odobritvijo povprašal nemškega profesorja Theodorja Baumsa. Baums, strokovnjak z dobrimi političnimi povezavami, je presodil, da nagrade niso sporne. Podobno visoke naj bi bile tudi v primerljivih anglosaksonskih podjetjih, kjer bi menedžerji ob prevzemu najverjetneje unovčili delniške opcije. Te so v anglosaksonskem svetu pomembni del nagrad uprav in pravzaprav ne poznava podjetja, ki jih v taki ali drugačni obliki v preteklosti ni podeljevalo. V času po Enronu so šle opcije sicer rahlo iz mode - Microsoft je na primer že razglasil, da jih ne bo več uporabljal za nagrajevanje. Tudi novejše empirične študije kažejo na negativne posledice podeljevanja opcij menedžerjem, na primer pretirana nagnjenost k tveganju, zavlačevanje z objavo dobrih rezultatov, nepotrebne spremembe v strukturi kapitala itd. V kontinentalnih državah delniške opcije niso pogost mehanizem nagrajevanja uprav in tudi uprava Mannesmanna jih ni imela. Ugledni britanski tednik The Economist (28. junija 2003) Baumsovi razlagi o upravičenosti nagrade ni oporekal in se je strinjal, da bi uprava Mannesmanna tako nagrado z opcijami verjetno res dobila, če bi podjetje delovalo na primer v ZDA. Vendar tednik pripominja, da opcij Nemci pač niso imeli. Primerjanje ameriškega in nemškega sistema nagrajevanja je zato malce privlečeno za lase. Baumsovo mnenje je bilo tako verjetno bolj namenjeno pomirjanju domače javnosti in upravičevanju dejanj Vodafona, na katerega je legla senca suma, da je nagrade podelil v prid lažje osvojitve prevzemnega cilja.