Razgledujem se po okolici. Sence se daljšajo. V daljavi opazim čredo belo-rjavo-črnih koz, ki meketajoče stopajo v mojo smer. Med njimi, visok kot jambor hodi pastir, mlajši fant v pisanih beduinskih oblačilih. Tak je kot svetopisemski Ismail. Čreda gre v moji smeri. Beduin me preblisne s kotičkom očesa, a ne kaže nobenega znaka, da me je opazil. Čutim, da me vendarle opazuje. Nekaj metrov od mene je, ko me pozdravi z gibom glave in besedami: "Mir s teboj." "In s teboj mir," mu odvrnem ter se s prsti desnice dotaknem čela in prsi. Takrat obstane, vodilni živali zakliče glasen hhhrrr in vsa čreda se mahoma ustavi. Z dvignjeno desnico, dlan drži v višini glave, pristopi k meni in mi nekaj govori. Zveni prijazno, čeprav ga ne razumem. Iz kozjega meha mi ponudi vode. Ne upam si odkloniti. Nato sedeva. Raziskujem njegov obraz. Ozek je, z izrazitim nosom, pravi semit. Oblečen je v dolgo belo srajco, zavezano s pasom. To je njegova shramba za tobak, denar, nož in hrano. Čez srajco kljub vročini nosi nekakšno volneno plahto z odprtinami za glavo in roke. Služi mu tudi kot postelja. Na glavi ima kafijo, rdečo-belo ruto, ki mu sega daleč na pleče, na glavo pa je pritrjena z volnenim svitkom. Bos je, a vidim, da ima na hrbtu privezane sandale.