Potim se v sobici za odrom, počutim se klavrno, kretenasti bradač, ki mi je prisegel, da bo zvok tak, kot se šika, ni naredil ničesar, še dobro, da sem to vedel že včeraj in sta mi na pomoč priskočila Edi in Miha. Ko me je prejle že pošteno grabila panika, mi je končno uspelo, kitara je zazvenela, ne rečem, da idealno, a vsaj kovinskega, kahlastega prizvoka ni bilo več, flažoleti so postali steklenokrhki, vibrati napetopolni. Vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo, ko bo v dvorani občinstvo. Nekaj drugega me še bolj skrbi, triumf norčave brezbrižnosti v moji duši, spremenil sem se v jabolčno lupino, v povoj, ki zakriva prazen ništrc. Zapustil sem Nastjo in ona mi tega ne bo odpustila, od tistega večera, ko se je v njenem požiralniku ali kje? zdrobila žalost, zadnji preostanek ljubezni, sem se preobrazil v likalnik absurda. Malce zastarel model, ha, Eva bi rekla, da sem peglezen na žerjavico. Vem, vem, zastonj se plazim za mladoletnicami, čas je otrok v peskovniku in kralj na prestolu, vedno zahteva vse, nikdar nisem bil in ne bom guru, moja senca se daljša, mladost drugih ni nalezljiva, ne morem se je navzeti, še nekaj verzov, še nekaj besed z oguljenimi rokavi, še kupček obledelih prepisov, in lahko bom zaprl štacuno.