Otok La Digue je eden izmed najlepših, ki sem jih obiskal kdaj koli. Slikovite pisane hiše ob pomolu, kjer smo pristali, so naredile zelo prijeten vtis. Ponavadi je namreč okolica pristanišč in pomolov vse prej kot eksotična, tam pa je bilo vse tako zelo urejeno, da mi je bilo majhno, a prikupno pristanišče takoj pri srcu. Domačini se namreč dobro zavedajo, da živijo predvsem od turizma. Tisti dan je bilo precej oblačno in moje oči so bile proseče uprte v nebo. Ko pa smo pristali na otoku, se je oblačna koprena raztrgala in pokazala se je modrina, izza oblakov pa je pokukalo tudi sonce. Moje želje so bile uslišane. Po nekajminutni vožnji s kolesom po čudovitem otoku me je pot pripeljala na sanjske peščene plaže, obdane s palmami in granitnimi monoliti. Le kdo ne bi poznal čudovitih plaž, ki so pogosto podoba raja v reklamah na malih zaslonih in obcestnih panojih. Ker je bilo nebo čudovito modro, plaža pa obsijana s soncem, sem najprej izrabil čas za fotografiranje. Tekal sem sem ter tja, iskal najboljše motive ter plezal po granitnih monolitih. Do nekaterih delov plaže sem se prebil samo po morju, ki mi je ponekod segalo do prsi, v iztegnjeni roki pa sem držal fotoaparat. Potem sem si z veseljem na čudoviti peščeni plaži razprostrl brisačo in se nastavljal sončnim žarkom. Tamkajšnja plaža zagotovo sodi med tiste kraje, ki nas v televizijskih reklamah ali pa na naslovnicah turističnih katalogov tako prevzamejo, da o njih sanjamo še nekaj časa. Tam so moje sanje postale resničnost, pa čeprav samo za nekaj nepozabnih uric. Čez čas sem se preselil v senco pod palmo, domačin pa mi je ponudil svež kokosov oreh, iz katerega sem po slamici srebal ohlajeno kokosovo mleko. Je lahko še kaj udobnejšega?