Kakorkoli že, Gradišče nad Pijavo Gorico je posebno gradišče. Močvirja sicer ni več treba pregaziti niti preplezati posebno visoke gorske grebene, zato pa tisočletje in pol po Svarunu potolčemo malo asfaltnih cest in se nadvse udobno po gozdnih poteh sprehodimo na vrh, na gradišče nad vasjo Gradišče. Danes ga prerašča gozd, nižje spodaj kosijo travnike kakšnih 2800 let tega in verjetno še prej pa je bilo vse drugače. Tu je bila ena najpomembnejših naselbin tega območja, s katere se je razgled širil, in se še širi na vse strani (in dober razgled je takrat veljal več kot danes prenosni telefon). Gradišče še zdaj označuje več nasipov, ki so utrjevali naselbino; hiše so bile verjetno na višjih, še vedno dobro vidnih platojih. Ampak je že tako, da starinokope bolj zanimajo gomile, v katere so pokopavali umrle, predvsem zaradi načina pokopa in grobnih pridatkov, kot tisto malo temeljev, ali pa še to ne, kar je ostalo od hiš. Tako se na gradišču lahko povsem brez predsodkov prepustimo naklepanjem, ugibanjem, domnevam in namigom, kako se je včasih tu živelo. S podobnimi mislimi, le v kasnejšem zgodovinskem času, se je verjetno ukvarjal Fran Saleški Finžgar, ko je služboval niže spodaj v Želimljah. Gradišče, čeprav halštatsko, torej iz časa približno 1000 let pred prihodom Slovanov, je pisatelja navdihnilo, da je začetno dogajanje svoje znane zgodovinske pripovedi Pod svobodnim soncem postavil nanj; morda bolj simbolično kot ne, ampak gradišče je tu in pot, ki drži čezenj, se imenuje po Svarunu, starosti Slovenov. Ti kraji so vsekakor nekaj posebnega. Odmaknjeni so od glavnih turističnih poti po hribčkih se kvečjemu širijo naselja počitniških hišic spodbujajo občutke samote in prijetne osamljenosti sredi zelo zgovorne narave. Brez dvoma, sploh pred sto leti, ko so bili ti kraji še toliko drugačni, je njihova umirjenost, ojačana s širinami Ljubljanskega barja, svetovala Finžgarju, kam naj obrne pero. Po študiju zgodovinskih podatkov, ki ga je začel pred okroglimi sto leti, je tri leta kasneje v Domu in svetu začel objavljati »povest davnih dedov«. In zdaj smo tu, z njo in njenimi mnogimi izdajami (tudi v drugih jezikih) vred, pa vseeno precej prežeti z romanskimi, germanskimi in balkanskimi, tudi ogrskimi potezami. Vse kaže, da ima tale jugovzhodni rob barja neko mejno moč, ki ustavlja narode, da se potem lahko v miru premešajo med seboj, tako da na koncu ne vemo, od kje smo. Kje smo, pa je že koristen podatek in v tem primeru se za dodaten razgled samo še sprehodimo na Vrh nad Želimljami, poseljen hribček z razgledom, svoj čas časovno vsaj tako daleč pred prvimi Slovani v teh krajih kot oni pred nami. Senca pod lipo je vsekakor prijetna, posebno pa spust, ki ji sledi. Zgodovinska in predzgodovinska naklepanja dobijo v teh krajih sploh nove razsežnosti, ko se sprehodimo še bolj naokoli. V nekdanji jezerski zatok malodane poletimo, nato pa lahko spet razpredamo ugibanja o tem, kaj in kako. Kdaj je v tem primeru pretežno znan podatek: ko se je tu širilo jezero, so se ob njem ustavili ljudje z vzhoda in razpredli življenje, o katerem danes lahko govorimo kot o kulturi, ki ji ni para. Unikatna keramika, izdelana z visokim umetniškim čutom in okrašena z močno zgovornimi simboli, črna boginja s ptičjim obrazom, žrmlje, najstarejše do zdaj znano kolo, semena volčje češnje, grozdne pečke in druge najdbe pričajo o veličastnosti in raznolikosti življenja, razpredenega v čas prednamcev. Komaj 128 let je tega, kar so ob Ižanski cesti odkopali kole, na katerih so kakšnih 6000 ali 5000 let tega ljudje zgradili lesene ploščadi in na njih postavili hiše. Nič manj kot 40 takih naselij so starinokopi že odkrili na Ljubljanskem barju in samo navdušujemo se lahko, tako kot Finžgar, nad bogastvom preteklosti. Med navdušenjema je sicer kakšnih 4000 in več let razmika, ampak v rekreativnem starinoslovju to ne igra pomembne vloge. Glavno je, da gremo. Naprej po poti, v času pa … Kamorkoli že. Naprej ali nazaj tu ne igra pomembne vloge. Svarun na svojih poteh in stezah ter široko odprtih barjanskih (nekdanjih jezerskih) prostorih svetuje še marsikaj, ampak kdo bi zapisal in popisal vse, če je pa tako lepo hoditi? Vmes se morda vseeno kdaj pa kdaj še ustavimo, da razvežemo dušo. Privezana je bila že itak predolgo.