Bolj ob robu vasi je stala ponosna Ložarjeva kmetija. Tu sta bili doma dve dekleti - Betka in Lenka. Tudi dekleti sta znali biti ponosni. Podnevi sta imeli sicer za vsakega prijazno besedo, zvečer pa ne mile prošnje ne zaljubljeno vzdihovanje ni zvabilo Ložarjevih deklet k oknu. Tudi ta večer smo zaman klicali. Pa smo brž skovali načrt. Okno je bilo zagrnjeno samo z zaveso. Eden od fantov s palico dvigne zaveso, jaz spretno zamahnem s klobukom in že je jež zletel skozi okno, naravnost na posteljo k Betki. Ker je bila noč topla, je bila pokrita samo z lahno odejo. Kako se je sedaj hitro oglasila! Zakričala je, da se je takoj v očetovi sobi pokazala luč in oče je hitel gledat, kaj je tako hudega. Mi pa smo že ležali v senci pod drevjem, da nas ni nihče videl in smo komaj zadrževali smeh.