Ko je včasih treba počakati na katerega izmed naših osnovnošolcev, se rad ozrem po šolskem dvorišču, sploh če je napolnjeno z otroškim živžavom in razposajenostjo. Fantje brcajo žogo, nekaj punc se igra na igralih, nekaj jih klepeta v senci pod drevesom, trije fantje snujejo »zaroto« ob živi meji, najde pa se tudi nekaj otrok, ki kar ne vedo, h komu bi pristopili. Eni se boječe ozirajo po sovrstnikih, drugi, že navajeni samote, si najdejo zaposlitev sami. Tretji opazujejo oblake kot najbolj napet otroški film. Ko jih starši doma sprašujejo po najboljšem prijatelju v šoli, samo skrivnostno molčijo in z jezika jim ne gre nobeno ime. Podobno težavo imajo tudi tisti bolj gospodovalni in nasilni otroci, ki se velikokrat nočejo podrediti pravilom. Spet drugi so premalo socialno spretni, s sodobnim psihološkim jezikom bi rekli, da imajo nizek čustveni IQ. Nekateri se zanimajo samo za določeno stvar, med njimi se najde kdo, ki mu domači računalnik predstavlja vesolje. Najdejo pa se tudi skupine, ki so zaprte in nočejo medse sprejeti nobenega novega člana, čeprav se ta na vse »pretege« trudi. Vsake starše skrbi, kako se bo njihov otrok vključil v družbo sovrstnikov. Odklanjanje otroka prizadene tudi starše. Bolj jalova je tolažba, da je veliko genijev že v otroških letih »čudakov«. Če se otrok vede neprimerno, mu doma lahko pomagamo. Naj si otroci povedo, kaj je komu na drugem všeč. V šoli prosite učitelja, naj kakšno razredno uro posveti pogovoru o sklepanju prijateljstev. Otroku pomagajte negovati začeto prijateljstvo, tako da njegovega prijatelja povabite domov. Če je otroku v družbi neprijetno, mu poskušajte dvigniti samozavest. Zato previdno s kritiko in opazkami.