Ko so se razblinile sanje, da bi na hitro postal milijonar, smo nadaljevali pot vse globlje v notranjost mračnega gozda. Čez čas sem med drevjem opazil velikanskega povodnega konja, ki je stal povsem na očeh blizu roba nekega korita. Žal nas je tudi žival hitro opazila. Še preden sem mogel pomeriti, je glasno zarenčala in zalomastila skozi gosto podrastje. Šel sem po robu globeli, kradoma stopal po hladni in prijetni senci palm ter na svoji levi opazil majhen suh rokav, ki se je skozi divjo džungelsko goščavo in ovijalke prebijal od glavnega toka. Tu je skozi goščavo vodila prosta pot, ki sta jo nedvomno utrla nosorog in povodni konj. Sklenil sem iti po njej in raziskati, kaj je na drugi strani. Ni mi bilo treba prav daleč, ko sem že naletel na velik zaliv, ki ga je v breg izdolbel tok reke. Zaliv je bil suh in prekrit z drobno ter mehko mivko, v kateri je bilo opaziti nedoločne sledove neštetih živali. V kotu tega zaliva, blizu nagnjenega drevesa, je bil majhen peščen griček. Ko sem se povzpel nanj, sem na drugi strani zagledal grozljivo jamo, za katero se je zdelo, da sega precej daleč pod kamniti rečni breg. Ob vhodu v jamo sem zgrožen našel množico človeških kosti, na katerih sem tu in tam odkril bakrene okraske, kakršne nosijo domorodci. Nedvomno je šlo za brlog ljudožerca! Tako sem prav po naključju naletel na domovanje "hudičev", ki sta nekoč med nami sejala strah in trepet. Pomislil sem, kako brezupno sem iskal njun brlog po strašni in neskončni džungli v času, ko sta ustrahovala ves Tsavo. Nobene želje nisem čutil, da bi raziskal mračne globine jame. Ker pa sem menil, da je notri mogoče še levinja ali kak mladič, sem v jamo skozi luknjo v stropu izstrelil nekaj nabojev. Razen jate netopirjev se iz brloga ni prikazalo nič. Ko sem ga fotografiral, sem z veseljem zapustil grozni kraj - hvaležen, da divjih in nenasitnih zverin, ki sta nekoč živeli tukaj, ni več.