Natte jih ima zdaj približno petintrideset. Rodila se je trinajstega avgusta enainšestdeset, točno tisto noč, ko je Berlin presekal zid. Zjutraj je njen deset let starejši brat Filip čisto pozabil, da ima sestro. Vsi so govorili samo o zidu. Natte ga ni marala, zidu. Pri šestih se je znala podpisati v pesek za blokom v Mitte, malo za Alexanderplatzem. Z otroki iz soseščine so se igrali zid. Plezali so po transformatorju in tisti, ki je bil stražar, je moral priteči izza bloka in te za nogo potegniti dol. Še prej je rekel, bang bang. Jasno, da tega ni nihče upošteval. Če pa so te potegnili dol, si izgubil in naslednjič si bil stražar ti. Natte je mislila, da Rusi streljajo Čehe zato, ker so slabi. Malo po tistem so ji ubili bratranca, ker je plezal čez zid. Takrat je Natte zid zasovražila. Zid je bil njena usoda. Njen prvi fant jo je pri štirinajstih poljubil pri Kreuzbergu, za drevesom čisto blizu zida. Mislila je, da je noseča. Jokala je. Zdelo se ji je, da zaman. Ampak vseeno. Potem je fantu rekla, da ga noče več videti. Čez leto se je vsemu temu smejala. Izgubila je nedolžnost. Takrat je bilo ljudi, ki so jih pri plezanju v boljše življenje prehitele krogle, že čez petsto. Natte je samo enkrat prijelo, da bi šla čez, takrat, ko je to naredila sestra njene sošolke Ilse. Vendar tega ni nikoli priznala. Začela se je družiti s študenti in zahtevati, naj zid podrejo. Na demonstracijah bi jo bili enkrat kmalu prijeli. Z Robertom, dolgolasim študentom medicine, sta z roko v roki pobegnila v Lichtenberg. Smejala sta se. Med drevesi blizu zida sta kadila travo. Natte še nikoli prej ni kadila trave. Tudi pijana je bila samo dvakrat. Potem sta se ljubila, prislonjena na drevo. Natte je imela ves čas odprte oči in luči z zahoda so se ji nagibale v naročje. Nikoli ne bo pozabila uličnih svetilk Charlottenburga, kakor jih je videla leta, preden je bila prvič tam. Naslednjega dne je napisala nekaj pesmi. Zahtevala je, naj jo kličejo Renate. Robert jo je klical Nats. Ko se je vpisala na univerzo, sta nehala. Ni zanosila. Samo nehala sta. Med študijem je pisala v študentsko glasilo. Zaradi članka "Za mano, Trnuljčice" je bila na policiji. Potem nikoli več, tudi ko je vozila pijana ne. Imela je srečo. elela je, da bi šla v Ameriko, čisto sama. Učila se je poljsko. Ko so se v Gdansku vzdignili, je na lastno pest odšla tja. Mesto je bilo sivo in težko od morja. Ljudje so jo odrivali. Wojtyla je rekel, da podpira delavce. Komaj jih je razumela. Na Poljskem ni bilo nikoli izdajalcev. Počutila se je osamljeno. Zmanjkalo ji je denarja in od Leipziga naprej je štopala. Celo pot se je smejala. Zid bi morali zgraditi tako visoko, da bi njegova senca padala do Moskve, je napisala, ko je prišla nazaj. Komaj se je izmuznila. Z najboljšo prijateljico Christiano je šla na kliniko, ko je Christiana imela splav. Bilo je v Prenzlauer Bergu in od takrat ji je bil od vse domovine všeč še edino Potsdam. Potem je v dveh letih diplomirala. Poročila se je. Postajalo ji je vseeno. Še naprej se je pisala Schenkenberg. Na Zahodu so pisali grafite po zidu in nihče ni rekel nič. Na Vzhodu so risali blede spake in zato so jih tepli. Oče ji je umrl in mama je samo skomignila. e nekaj let je bila hecna. V časopisu je vsak dan pisalo, kako na Zahodu trinajstletnike jemlje heroin. Honnecker je izjavil, da bo zid stal še sto let. Mož je v zakon pripeljal pasivnost in trabanta. Oseminosemdesetega sta dobila sina Kalleja. Natte je vztrajala, da se imenuje po njenem bratrancu, ki je pet ur ležal za zidom, preden mu je oče zatisnil oči. Potem se je v ljudeh zganilo. Kar naenkrat so vsi hodili čez. Natte sploh ni pomislila na to. Ljudje so začeli govoriti. Natte je puščala leta za seboj, kot bi sejala pesek. Iz Leipziga sta prišla dedek in babica, razrita osemdesetletnika, in jokala od sreče. Bil je november. Povsod je mrgolelo ljudi. Pridi, hčerkica, je začivkala mama in jo nestrpno vlekla izpred ekrana, pridi, peljem te na Ku-Damm. Trajalo je tri dni. Natte je z možem vsak dan po službi hodila na Zahod. Odkrivala sta ga kot otroka, lastnega. Do takrat je padlo osemsto devetindevetdeset ljudi, zadnji pred desetimi meseci. Nihče ni imel imena, ne več. Natte ni nikoli zavestno pogledala uličnih svetilk v Charlottenburgu. Ni se spomnila nanje, nikoli, kadar je bila tam. Čeprav jih ne bo pozabila, nagibajočih se prek Zooja in še naprej prek Lichtenberga, naravnost njej v naročje, kot da bi vse življenje čakale na to. Čez leto sta šla z možem v Ameriko. Ni ji bila všeč. Potem še pet let ni šla nikamor. Imela je še enega otroka. Najprej je umrla babica, za njo še mama. Filip se je preselil v München. Natte ima zdaj dva otroka. Z možem se razumeta. Rada bi šla kdaj na Oranienburger Tor, zdaj, ko je postal tako živahen. Vendar se zaveda, da je za to prestara. Po službi gre skoraj vedno na kavo, preden pobere malo v vrtcu. Vsakič je sama. To so skoraj edini trenutki, ko je sama. Čeprav zdaj pozna že skoraj vse. Mogoče bo morala menjati kavarno. Včasih, še posebej poleti, jo na poti domov ustavi kakšna prepotena postavica, z milijon odtenki nočnega neba v glasu, v all-starkah in z nahrbtnikom, in reče, excuse me, can you tell me where the wall is, die Mauer ist, bitte? Natte se vsakič nasmehne. Najraje bi rekla, poslušaj, a ni tukaj naokoli zadosti zidov? Vendar je prijazna in reče, da ne ve. Da ni od tukaj, če ima popotnik dovolj prosečega v svojem pogledu s tujim naglasom. Sori. Potem gre naprej, po tamalo v vrtec ali pa mogoče kar tako, še malo po svoje, če je dan zares lep. Pa ne povedat možu.