oben naslov, nobena zmaga. Razen redkih izjem. Tak je bil spodrsljaj sovjetskih hokejskih umetnikov na ledu na zadnjih olimpijskih igrah (pred letošnjimi v Salt Lake Cityju) na ameriških tleh. »Veste, žal mi je, da nismo več v vrhu,« je v prijetni senci na terasi Okarina - znani tudi po festivalu etno glasbe - spregovoril Irek Gimajev, trener moštva CSKA, danes le povprečnega ruskega kluba, ki caplja za novonastalimi klubi iz Magnetogorska, Omska in Jaroslavljeva - krajev, ki so, vsaj kar se hokeja tiče, Moskvo potisnili na stran. »Kar srce se mi trga, ker niti doma ne moremo več na vrh, na tujem pa so nas prehiteli nekateri, ki so nam vedno le nemočno zrli v hrbet. Bili smo nedosegljivi. Rusi smo se po vsem svetu lahko ponašali s tremi stvarmi: z baletom, izleti v vesolje in s hokejem,« je bilo zanimivo poslušati trenerja, ki je kot igralec doživljal razcvet hokeja »made in USSR«. Hokej, ki so ga igrali fantje z zaščitno rdečo barvo in s tistim velikim napisom v cirilici CCCP (Zveza sovjetskih socialističnih republik) na dresih, je bil res nekaj posebnega. V sedemdesetih smo lahko še tako stiskali pesti za majhne Čehe in Slovake, se nagibali na stran simpatičnih severnjakov s Švedske in Finske, občudovali hokejski ponos kanadskih fantov z javorjevim listom na prsih - a nihče, prav nihče ni mogel zanikati, da je to, kar na hokejskih ploskvah zganjajo mojstri iz Moskve, Leningrada in Rige, neverjetna umetnost. Kot bi združili ruski balet, moskovski cirkus in gromke zvoke Čajkovskega, ki vsakemu tek-