Heinricha von Kleista raziskovalci njegovega dela in življenja označujejo kot eno največjih ugank nemške klasične književnosti. Napisal je nekaj res velikih gledaliških iger, uprizoritve pa ni doživel nobene, čeprav so njegove igre postale del klasičnega repertoarja evropskega gledališča. ›Velika zgodovinska viteška igra‹, kakor je Heinrich von Kleist podnaslovil svojo Katico iz Heilbronna (1807/08), v skladu z romantično tradicijo poustvarja svet srednjega veka, vendar je to prostor imaginacije, prežarjen s svetlobo notranjega in zunanjega ognja – sestavlja ga vrsta votlin, gradov in temnih gozdov, v katerih se v nenadni slepeči svetlobi kažejo obrisi postav, oseb in duhov v duši junakov ter mečejo dolge, divje plešoče sence na steno tega izrednega in nenavadnega prostora duše. Čeprav gre na videz za ljubezensko zgodbo s srečnim koncem, ki se dogaja na Švabskem v 13. stoletju, številne in zelo različne osebe, od plemenitih vitezov in oseb s cesarskega dvora do ›navadnih‹ meščanov, ne gradijo zgodovinske širine, ampak vstopajo v Kleistov skrivnosten chiaroscuro, ki spominja na mrakobnost in presvetljenost kakšnega Rembrandta, in si nadevajo drugačne podobe in pomene; igro pogosto usmerjajo sanje, srečujemo se s pravljičnimi zapleti, čarovniškimi procesi in silovitimi ljubezenskimi preobrati med grofom Strahlskim, kovaško hčerjo Katico in plemkinjo Kunigundo, ki jih moramo razumeti ne toliko kot pravljično pripoved, temveč bolj kot spraševanje o tem, kaj je resnično in kaj le videz, kaj je človekova resnična identiteta in kaj le krinka, ki si jo je ponevedoma nadel ali pa mu jo je nadel nerazumljivi, skrivnostni svet, v katerem se giblje. Kleist je iz prostora drame ustvaril camero obscuro, ki med iskanjem resnice, duše, ljubezni in rešitve ne meče izostrenih senc samo na steno gledališča, temveč naravnost v zenico gledalca. Tako osrednji preobrat, znameniti preizkus z ognjem, iz katerega se Katica čudežno reši in s tem razreši tudi spletke in uganke igre, učinkuje kakor svetel blisk, ki odstrne sence in temo ter pokaže, da sta si bila z grofom Strahlskim pravzaprav že ves čas usojena ...