Če v karseda zgoščenem opisu obudimo zgodbo prispodobe o votlini, po-tem povejmo, da gre za situacijo uklenjenih ujetnikov v votlini, ki lahko na ste-ni, globoko pomaknjeni nasproti vhodu, gledajo samo sence predmetov, ki jih projecira na njej svetlobni vir (ogenj ob ozkem vhodu v votlino). Vsa dejanskost zaznave, konkretno videnja, je za njih samo dejanskost, danes bi rekli virtualnih slik - senc, ki se gibljejo na steni pred njihovimi očmi. Tudi govorjenje, recimo kar zvočno informacijo, ki bi prišla do njih v trenutku, ko bi spregovorili mimo-idoči zunaj votline, bi votlinski ujetniki takoj interpretirali v smislu, da govorijo zgolj sence na steni - zaslonu pred njimi. (Pri tem gre tudi za tipično konstelaci-jo metafizičnega Zahoda, po kateri ima videnje primat nad slišanjem.) Prispodo-ba o votlini je izrečena skozi dialog Sokrata in Glavkona in njena zanimivost doživi vrhunec v trenutku, ko postavita hipotezo, da bi se kak ujetnik osvobodil okovov in se napotil iz kraljestva senc v območje "zaresno bivajočega", se pravi luči same. V stiliziranem in literariziranem opisu zvemo za njegove težave, naj-prej za probleme, ki bi spremljali njegovo zaznavo v zunajvotlinskem, presvet-ljenem okolju (v začetku bi zato najlažje gledal in razpoznaval sence in zrcalne podobe ljudi in predmetov na vodi), potem pa za težave, ki bi jih imel, če bi se vrnil na svoje nekdanje mesto v votlini, kjer bi se znašel v drugi resničnosti in bi, oslepljen od luči zunanje resničnosti, deloval kar se da neučinkovito in oslep-ljeno (pravzaprav, bolje rečeno, zaslepljeno). In v zgodbi te prispodobe se naha-ja še eno, naravnost grozovito mesto. Izraženo je v vprašanju, ki ga spričo aktu-alnih implikacij kar navajamo: "In ali ne bi onega, ki bi se podal v to, da jih reši okovov in povede navzgor, če bi ga zasačili in mogli ubiti, dejansko ubili?" M. Heidegger: Platonov nauk o resnici, Ljubljana, 1991, str.13.