Vsak večer, potem ko sem si umil zobe in noge, legel v posteljo in me je babica prisilila, da zmolim očenaš, sem zaprl oči, upočasnil dihanje in se delal, da trdno spim. Prisluškoval sem vsakemu šumu in pozorno gledal skoz priprte veke in rešetke trepalnic, pričakujoč, da bom slišal ali videl Jezusa. Razločil sem zvok babičinih klobučevinastih copat, ki jih je vlekla po linoleju v kuhinji in po lesenih tleh v sobi. Šumenje njene črne klotaste halje, ki jo je odpela, slekla, in preden je oblekla belo bombažno spalno srajco, z njo ogrnila leseno brezglavo krojaško lutko v kotu, ob stari singerici, ki sem se je, brez glave, kar nekajkrat ustrašil. Škripanje razsušene zakonske postelje, ko se je ulegla vanjo. Listanje Svetega pisma, ki ga je globoko v noč brala ter z njim v roki in z očali na nosu pogosto tudi zaspala? Tudi potem ko je kliknilo stikalo za luč ob njenem vzglavju, sem dolgo, dolgo gledal v temo, takrat sem si celo upal odpreti oči, čeprav ne na široko. Gledal sem igro senc na steni, na katero je padala motna svetloba ulične svetilke in velikansko povečani, razigrani obrisi podolgovatih narezljanih listov kostanjeve krošnje pred hišo in pajčevinasto penaste čipke okenskih zaves? Vendar Jezusa nikoli nisem ne videl ne slišal.