Jama je globoko pod zemljo; v njej je bilo hladno. Močna svetloba žarometov je zgladila obraze poslušalcev. Bilo je jasno, da ne bomo odkrili Alibabovega zaklada, saj nismo bili druščina štiridesetih razbojnikov. To ni bila niti Kiklopova votlina. Za prizoriščem, na katerem je gospodoval mikrofon z rdečim ustjem, nesorazmerno velik sad sodobne tehnologije, se je zdaj odpirala druga jama: tista iz mojih otroških let, izdolbljena v nasip ob reki, ki si je utirala pot skozi Komotiníjo. Videl sem sence na stenah ogromne jame, njen kupolasti strop je bil Plutonovo domovanje. Mrakobne zvezde, vtisnjene v kamen. Malo preden sem začel brati, sem se vprašal, ali bom slišal vzklike ugovarjanja ali odobravanja. Slišati je bilo oboje.