ško, intuitivno moč. Njegov verz se polni s pomenskostjo, ki je skrit za telesom besede, hkrati preigrava nove možnosti za ubeseditev, kjer bi se lahko naselil pesniški jaz. Že sama naslovnica (brez naslova in navedbe avtorja) daje vtis, da vstopamo v nekakšen mikrokozmos podobe, ali drugače, da se soočamo s pergamentom časa, v katerem je prostor poseljen z znamenji neke prisotnosti, vendar pa ne (še) učlovečenja, ki poteka preko ali pa skozi tri cikle pesmi, ki jih je pesnik imenoval: »z usti«, »z očesoma«, »z mislijo«. Lahko bi sklepali, da šele misel prinaša odrešitev in znotraj misli pot od ednine k dvojini, vendar se v pesniški zbirki celotna, lahko rečemo zgodovinska pot vrne na začetek obstajanja s pesmijo Razgon, ki jasno utemeljuje vsakršno porajanje, vrženo med razkošje in nehanje: »da naj že enkrat zaleže! / da se konča to zalaganje, / to stalno brlizganje vseprisotnih gmot.// In je neskončno zadovoljstvo / ob sestopu misli v lastne razhodne vezi, / saj v godlji molka šine smeh; / se posladkaš z razkošjem nehanja.« Pod plastmi besede, pod nanosi pesmi slutimo trepetanje časa, ki ga poosebljata moško in žensko prapočelo v paritveni igri zgolj senc na steni (v pesmi Senca: »In vidiš, da je svet odsevov sprevod«), v zraku neba, v okruških nekih davnih (istih) poskusih doseči ravnovesje sveta, rob možnega, ki pa se vedno znova izmakne