Bili so časi, ko sem bral knjige kot zmešan. Legenda gre takole. Mama mi je leto dni pred prvim razredom osnovne šole prebrala prvih 15 strani Bratovščine Sinjega galeba, potem me je zagrabilo in sem nadaljeval in končal sam. Bral sem kot zmešan, vso osnovno šolo in mislim, da tudi vso srednjo. V najhujšem obdobju po 400 strani na dan. Vse mogoče mladinske, pustolovske romane, domače branje, vse Agathe Christie (da so se mi, ker je bilo preveč naenkrat, ponoči prikazovale sumljive sence na steni in nisem mogel spati), pa nekega Zane Greya in njegove Jezdece peščene kadulje, pa vso znanstveno fantastiko, ki jo je premogla Ljudska knjižnica v Lenartu v Slovenskih goricah, pa vse Ruse in med njimi Tihi Don Šolohova ... Dvakrat. Štiri debele knjige – 400 strani vsaka. Po moje še prevajalec ni bral dvakrat, jaz pa sem.