Scenografija Irene Pivka z z neba spuščajočimi se plastmi nadaljuje in nadgrajuje, se zdi, avto-poetiko iz 10 stopinj pod 0. Tipične lastnosti "ljudi iz šentflorjanske skupine" pridejo skozi okna, ki se daljšajo in stene, ki nihajo, do izraza v novi podobi. Izvrstno je v tem smislu usmerjanje svetlobe - izstopa prizor z vpeljavo zaves in žalobnimi sencami na stenah Petrove in Jacintine spalnice. Farič maksimalno izrablja redke scenske elemente, rekvizitov je malo in so umeščeni tako, da razpirajo formo. Zvok jih spaja, da jih naselijo telesa. Plesalci so prepričljivi in usklajeni. Vodilne vloge izstopajo (seveda tudi po plati funkcionalnih kostumov Alana Hranitelja) - ujemanje Edwarda Cluga kot Petra in Valentine Turcu kot Jacinte relevantno omogoča konstrukcijo individualnega. Izpostavljam tudi v koreografiji izpostavljenega Ivana Peternelja kot Zlodeja. Njegova vloga je, se mi zdi, odločilna. Res je, tu situaciji ne gospoduje več (niti to ni njegova želja), prej obratno, ima pa, že zavoljo vsebine, izključeno mesto. Peternelj nastopa skrajno prepričljivo, je suveren tako v igranih kot v plesnih delih, govori premišljeno, skoraj že poglobljeno, z mnogopomenskimi premolki. Igralec je skrajno discipliniran, kar odločilno pripomore h konstrukciji lika, ki tudi v plesni izvedbi potrebuje dramske plasti. Farič je to, glede na pozicije, gibanje in (ne nazadnje) besede, ki jih prevzema Zlodej, očitno dobro zaznal in izpeljal. Koreografija ter posledično predstava kot celota sta torej uspeli.