Za starost nista imela kakšne posebne zamisli, tako kot tudi prej nista imela nobene ideje za življenje. Bila sta že starejša, kot sta si prerokovala v otroštvu, in nista vedela, kaj naj počneta s temi nadurami. Vse se je končalo, zavesa je padla, ropot stolov je že davno potihnil, onadva pa sta ostala na opuščenem odru z odigranima vlogama, ostala brez besedila, brez režiserja, brez gledalcev. Nista več vedela, kateri dan je, kadar so bili prazniki, sta to izvedela s televizije in z radia, takrat sta kupila nekoliko dražjo šunko kot ponavadi, pecivo, buteljko vina, molče sedla za mizo, se samodejno prekrižala pred jedjo in vzdržala drug z drugim za mizo tistih nekaj deset minut, potem pa sta se zavlekla vsak v svoj kot, vsak pred svoj ekran, zagledana v sence na stenah sta se zatekla vsak v svoj brlog. Obredi so prešli v navado. Brat starega K. je vsak večer zaspal ob steklenici cenenega piva pred prižganim televizorjem v času oddajanja erotičnih programov in sanjal o srečnem koncu svojih ljubezenskih neuspehov. Sestra starega K. je odmolila večerne litanije ter izključila edino radijsko postajo poštenih Poljakov, ko pa je skozi steno zaslišala cmokljanje rožnatih bonbončkov, je šla v bratovo sobo, kjer je z zatisnjenimi ušesi in z umaknjenim pogledom stopila k televizorju in ga izključila, ko pa je zagledala blažen izraz na obrazu spečega brata, ga je dregnila v bok, da bi ga predramila iz pregrešnih sanj, iz rok mu je vzela steklenico in na njeno mesto položila rožni venec. Brat starega K. pa je trdno spal, ni ga bilo lahko premakniti na drug program, zato ga je jutranje prebujenje z rožnim vencem v rokah zmeraj navdalo z drobnim, vendar dovolj skelečim ščipanjem vesti.