Berdjajev se strinja z Dostojevskim, da je teološki koncept vseodpuščajoče ljubezni, po kateri je »zlo le senca na ozadju popolnosti božjega stvarstva«, da bosta pravičnost in dobrota prišli bolj v ospredje, nesprejemljiv. V Bratih Karamazovih se Ivan postavi proti Aljoši, ko meni, da mati nedolžnega otroka ne more odpustiti morilcu, ki ji je otroka razkosal, ne more ga poljubiti in objeti v ljubezni, saj to ne bi bilo prav - ljubiti nekoga, ki ji je umoril nedolžnega otroka. Aljoša pa meni, da se Ivan upira Bogu in ureditvi božjega stvarstva. Dostojevski s tem izrazi svoje stališče, da je krščanska teodiceja nesprejemljiva, ker poskuša na videz harmonizirati zlo, s tem pa ne pripomore k uničenju zla, temveč ga na ta način dopušča. Za Berdjajeva je izvir zla in odgovornost za zlo vprašanje, ki mu ne da miru, saj meni, da se je težko sprijazniti z mislijo, da je Bog odgovoren za zlo. Tri temeljne skušnjave, katerim zapade Veliki inkvizitor, so: čudež, skrivnost in avtoriteta. Če človek zavestno sprejema te skušnjave, ne verjame niti v Boga niti v greh - misli, da mu je vse dopuščeno. Ivan pa se v Bratih Karamazovih ne strinja z dejstvom, da Bog kaznuje zlo: »Nočem harmonije, zaradi ljubezni do človeštva je nočem. Ljubše mi je, da ostanejo muke nemaščevane! Rajši imam svoje nemaščevano trpljenje in svoje neutolažljivo ogorčenje, pa četudi nimam prav.« Ivan je torej proti kakršnemu koli trpljenju, pa četudi bi bilo trpljenje kazen za storjeno zlo nad nedolžnim otrokom. Za Berdjajeva je bil Dostojevski učitelj pravega krščanstva, ki temelji na Kristusovi ljubezni do drugega. Njegov upor proti teološkemu konceptu sveta pa izhaja iz dejstva, da se je krščanstvo oddaljilo od Kristusovega nauka. V tem pogledu je prav Dostojevski tisti, ki se vrača k izvornosti Kristusove besede. Zanimiva knjižica Pavla Požara odpira teme, ki ostajajo aktualne tudi danes, saj je vprašanje svobode tisti preizkusni kamen, na katerem se preverja pozicija družbe in posameznika neke dobe.