Napila sem se šampanjca, lepo oblečena in v Dalejevi družbi, slišala sem kakšnih sto vicev, pokadila trideset cigaret, se veliko smejala. Uživala sem, in živela sem, tu nekje v podzemlju, polnem dima, noči, poezije, na obleki sem imela svilene rože, sence na očeh srebrno črne. Za vsem tem pa sem bila obupana. Princ raje gleda filme, Egon je raje – niti ne vem več, kaj, on ni bil od zadnje noči z mano več niti potencialno, niti mogoče kakšen drug dan, drug teden. Moj ljubi pa me ima na vrvici. Svoboden je, počne, kar koli si želi, jaz pa sem ob njem pozabila na vse druge želje. Vrv me zateguje, in ko se dotikam vseh rož v najinem parku, me hkrati vleče na dno ribnika. Izvleče me po potrebi, ko si to zaželi, in takrat stokam od sreče. Sicer tonem, ne da bi sploh opazil. Srečna sem in pogubljena v temi same sebe, v tisti črni, kjer se skrivajo moje velikanske potrebe. Ljubezen je težka kot zemlja. Spet bo prišel trenutek, ko se bova videla, in vse te misli bodo izhlapele, samo še obžalovala jih bom in si o sebi mislila najslabše.