Tudi ta zgodba o otrocih ima dve plati. Čeprav je bila v Damjaninem spominu še živa stiska zaradi ločitve staršev, se je spominjala tudi tega, kako je bilo doma, preden sta se starša razvezala. Prepiri, vpitje, tihe zamere in nenehno strupeno kritiziranje, ki se je občasno tako stopnjevalo, da bi lahko od napetosti v zraku kar eksplodirala. Takrat si je bolj kot vse želela, da bi napetost popustila, saj je za njo v senci stala temna uničevalna sila, sovraštvo in prezir, ki ju Damjana kot otrok ni znala odmisliti in se pred njima ubraniti drugače, kot da je bežala od doma k vrstnikom na ulico. Če je dobro pomislila, je začutila povezavo med to temno senco in hladom, ki je zadnje čase vel med njo in Janezom. Je to ista Senca iz preteklosti, nepredelan spomin, ki ga je prinesla s seboj iz otroštva, ali je bila tema posledica slutnje, da je Janez v mislih z drugo? Na to si ni znala odgovoriti. Toda njena odločitev bo morala upoštevati tudi to. Kaj, če se zmoti, prehitro odide, ko bi se dalo še kaj rešiti, potem pa prepozno spozna, da je bežala pred lastno Senco? Saj ji ne more ubežati, bolje se je z njo soočiti in posvetiti v njeno ozadje, dokler se ne bo razblinila. Čeprav se je bila vajena zanašati predvsem nase, bo soočanje s Senco nekaj, pri čemer bo potrebovala pomoč. Saj je že brala o skupinah in o terapevtih, ki pri tem pomagajo. V tej stiski si je zaželela pomoči. Že to, da bi se lahko komu izpovedala in v dialogu z njim lažje oblikovala odločitve, se ji je zdelo dobrodošlo. Zaželela si je tudi slišati, kako so podobne zaplete reševali drugi. Pa ne od ljudi, katerih usta so bila vedno polna kritike in nasvetov, ampak od ljudi, ki bi ji povedali po resnici, kako je bilo njim, ko so šli skozi podobne težave. Nenadoma se je zavedla, da pozna precej podobnih zgodb, a le površinsko. Kot da bi se vsi zarotili in poskušali v stiski delovati močno (tisti, ki so odšli) ali pametno (tisti, ki so ostali). Globina njenih čustev, velikost izgube in usodnost trenutka za njeno življenje, vse to je bilo veliko pregloboko, da bi se dalo stlačiti v eno od možnosti. V vsakem primeru, naj se odloči tako ali drugače, bo nekaj pridobila in nekaj izgubila. V vsakem primeru nikoli več ne bo tako kot prej. In to je še najbolj bolelo. V tem trenutku, ko je žalovala za svojimi sanjami, je niti obljuba, da bo morda celo bolje, ne bi mogla potolažiti. Sanj, da bo v zakonu z Janezom dobila vse, po čemer je zaman hrepenela v primarni družini, je bilo nepreklicno konec.