Ja, lepih stvari se mi je počasi nabralo. Več pa ko se je tega nabiralo s cajtom, bolj sem bil trmast pa žleht. Ker kako naj pa, jebemumater, priznaš na lepem, da si zajebal stvar? Kak dec bi pa bil, jebentiboga! Moraš pa ja scat proti vetru pa razjebavat ljudem gobce, če ti kaj pripomnejo. Ali pa tudi če nič ne rečejo. Še hujš je, če so tiho pa te niti ne vidijo oziroma se delajo, da te ne vidijo, ker si en sekret, propalica, pa te gladko nadjebejo v šoli, potem pa še poklicno, karijerno, in jasno da imajo tudi lepe punce pa žene, take, kot jih ti nisi nikdar imel korajže osvajat. Na, in potem ko sem se vseeno nekako porihtal življenje pa si našel eno … Ne, pa saj sem se čist zagledal v njo. Ni bila lih lepa, Polona mislim, bila je pa ko grom, jebemu. Taka vztrajna pa močna ženska, en komad, na ven precej meni podoben, res, ko regal. Pa tolk je meni ona znala spregledat vsega, raznih slabosti pa strahopetnosti pa bahanja. Pa ne samo, da bi to ona meni spregledala iz ljubezni, iz slepote, ampak ker je pametno pogruntala, da sem neizkoriščen materjal. In to je res. Sam vem, da bi lahko bil en krasen človek. Ko bi samo hotel delat po svoji naravi, ali si upal delat, no. Po drugi strani pa, jebentiboga, kaj je to narava?! Kaj spada sem, pod to? Če je narava to, da se ti trese vamp od groze, ko pestvaš svojega otroka pa se ti smili, ker je tako kurčevo majhen pa kilav pa bo vseeno šel vztrajno, jebenti, po eni svoji poti, ti boš pa na svoji počasi postajal samo ena senca iz preteklosti, potem je to krivica. In to te grize. Porkasvet, čak, to pa ne! Jebem ti to svinjsko naravo, ki človeka, poglej kako močnega, povozi ko mačko! Ne, ne bom se dal, porkaduš! Rodi mi še sina, sem rekel Poloni. Vsaj nekaj rabim, porkamadona, da bo res ostalo za mano, nekaj primernega, ne pa ta ščurk. Veš kaj, je rekla, pazi na jezik. Sploh pa ti veš, da to ni to. Kaj ti bo pa to dejansko pomagalo?