Najbrž s to mislijo še nekaj časa vodi balanco bicikla po razbrazdanem kolovozu vse do roba gozda, kjer se začenjajo črne smreke, medtem ko pes šviga zdaj po levih njivah in travah, zdaj po desnih, pri čemer kdaj pa kdaj – ko že mora čez pot – gospodarju od blizu pokaže svoje sinjezveste pasje oči. Starcu se grče na obrazu malo zrahljajo, a molči. Molči mogoče o nalašč te ne bom pohvalil, kaj prevzetnost, kaj nečimrnost, kaj, že začuti na temenu senco gozda. Že so vsi trije v nevarni bližini gozdne teme, že mu senco merijo, že rosa gozdnega mraza seda na balanco in špice kolesa, da se je treba nujno obrniti dol, da ne bo več skrivnostne temine smrek pred očmi, da bojo vrhovi blokov žareli v rožnati perspektivi pred blagim jugozahodnim nebesom.