Spoznanje, da imam raka, je prišlo dobesedno čez noč. Kot lešnik velika zatrdlina, ki ni hotela izginiti, pa naj sem si še tako želela. Obisk pri zdravnici, ki ni nič okolišarila, ampak me je takoj soočila z dejstvi. Rak, no, vsaj zelo verjetno. Preiskave, ki so si sledile na Onkološkem inštitutu, so izbrisale še zadnjo senco dvoma. Sledila je operacija, pri kateri sem izgubila celo dojko. Metastaz k sreči ni bilo, toda sledila je kemoterapija. Nekako sem se naučila živeti z njo in obvladovati težave, ki jih je prinašala. Vsak ciklus je bil po svoje težek in tudi drugačen, telo je vsakič potrebovalo dlje časa, da si je opomoglo. Ves čas so mi stali ob strani mož in otroci, ki so v času zdravljenja morali kar na hitro odrasti. Za vsak primer, če bi se obrnilo na najslabše, sem jih morala naučiti vse skrbi za gospodinjstvo. Težko mi je bilo gledati najstarejšo hčerko, staro šele trinajst let. Namesto da bi se s prijateljicami pogovarjala o fantih in junakih iz glasbenega in filmskega sveta, je doma kuhala, likala in pomagala mlajšima sestricama pri nalogah. Vmes je skrbela tudi zame, kadar sem bila zaradi zdravil povsem šibka. Zanimivo, čeprav sva hčerkam takoj povedala, kako je z mano, niso nikoli, ampak res nikoli podvomile, da mi ne bi uspelo. Morda mi je tudi to dalo tisti nezavedni zagon, pravo levjo moč, da je sence dvoma, kadar so se le preveč zgrnile name, uspelo odganjati tudi meni.