To je bil moj najlepši dan v življenju, če ne računam tistega, ko sva z očetom obiskala gostišče na stolpu v živalskem vrtu. A še nazornejši je bil 1. avgust, za praznik Helvetie, obletnice »večne zaprisege« vseh kantonov 1798, da se združijo v republiko Švico, kot je učitelj zapisal čez vso tablo. Za otroškim zatočiščem je stalo v klancu tisto veliko, rjavo poslopje, ki sem ga poznal, v njem so bila skladišča mask, kostumov in druge kaširane robe za pustne in praznične povorke v tej četrti ... tudi za Helvetio. Vsepovsod so viseli barvni plakati za sprevod in otroško veselico. Prosil sem mamo tedne in tedne prej za pet frankov, kolikor je znašala vstopnica, da bi bil tudi sam v sprevodu, ki je šel peš, na konjih, vozovih in v starih avtomobilih k travnikom v Lange Erle. V vstopnico so bili vračunani kostum, nastop, enolončnica z žemljo in kozarcem limonade, pa brezplačno vsa igrala, srečolov in tombola. Naposled mi jih je mama dala, tistih pet frankov, ko so bili vsi, sestre in oče za to, in to predzadnji dan zvečer, ko v skladišču niso imeli več oblačil za helvetiste ali bojevnike s sulico. Dobil sem samo še kostum za gizdalina ali kavalirja, rjavi frak s hlačami, svileno srajco s pentljo, cilinder in sprehajalno palčko. Oddal sem svojo obleko v vrečo, na katero so napisali moj čudni priimek, da bi se potem po vrnitvi spet preoblekel v svoja. Čevlji so bili najbolj grozni, nekakšni preveliki polsteni škornji. Skupina kavalirjev, kateri sem pripadal, je hodila v parih z malimi »mea domina«, svojimi damami. Klara je obljubila, da me bo z Gizelo pričakala pri izhodu, ko bo krenil sprevod z dvorišča na ulico. Ni ju bilo. Moja deklica je bila oblečena v obročasto krinolino, imela je lepotno piko, čipkast klobuk z obrobo in svileni mošnjiček obešen za laket. Tudi na pločniku, kjer se je trlo ljudi, ni bilo ne mame, ne Gizele, ne Klare, da bi me videle, kar me je zjezilo in razžalostilo, kajti vsi starši, ki so stali v špalirju, ko smo šli dol v mesto, so klicali svoje otroke po imenih, »glej našega Luggia«, »glej našo Grytli«, »glej našega Mänija«, »glej Jakoba«, samo nobeden ni zavpil, glej našega Bubija. Rad bi, da bi me videla tako spremenjenega vsaj Gizela ali oče, ki ni dal nič na nedelje, najmanj pa na praznike. Preden smo prišli v središče mesta, so vodičke še enkrat uredile naše vrste. Kavalirji smo morali hoditi po zunanji strani ceste, držati desnice na srcu ko obroč, da so se jih oklenile drobcene roke naših spremljevalk, palico s srebrno glavico si moral stiskati pod pazduho levice, lahko si se tudi opiral nanjo ali jo vrtel med prsti, kakor ti je bilo ljubše ali lažje. Zagledal sem se v svojo vrstnico. Imela je tako lepo oblikovano glavo, na čelu, sencah in vratu rjave kodre in tako bledo polt na obrazu in rokah, da je že samo s tem izražala nežnost in bistroumnost. Kdaj sem gledal naprej po cesti, ker nisem vedel, kaj reči, naj sem še toliko sukal in sesal jezik v ustih, nikakor se nisem mogel spomniti nobene puhlice ali smešnice, zato sem se obračal vstran in nato sem spet gledal, kako se njen molčeči profil s polodprtimi usti in priprtimi očmi premika ko izrezan na ozadju travnikov, ki so me malo motili, če niso bili pokošeni, kajti le tedaj je bil njen obris jasen, edini ornament na premikajoči se zeleni preprogi, čeprav so ga tudi rože, kajkrat lepe in v veliki množini z okroglimi cvetovi, nad katero so sem pa tja štrleli še drugi cveti, obkrožile, kot da ji skozi svoja stebelca s popki poljubljajo usta in nos. Ta dolga pot iz mesta z godbo in ocvetličenimi vozovi pred nami in še večjimi vozovi za nami je bila balzam za mojo dušo, a najbolj prijetna je postala takrat, ko smo prišli v globoko senco drevoreda, vendar smo kar naenkrat tudi prispeli do velikega travnatega pravokotnika s tobogani in grdo stavbo zraven, v kateri so bila tudi igrala za primer, če bi lil dež, in na tem travniku se je sprevod razdrl v kosce. Moja spremljevalka se je na mah izgubila in nisem je opazil nikjer več. Vtaknil sem palico za pas in jo s cilindrom pod pazduho začel iskati. V gosti senci drevesa na drugi strani travnika so sedeli kostimiranci z obrazi navzgor in tekmovali, kdo bo hrenovko, privezano na nitko ribiške palice, ki jo je obračal vodič, ujel z usti. Jaz je ne bi nikoli. Šel sem ob robu travnika za grmički in si vsako skupino pazljivo ogledal, da bi videl vsaj kos oprave svoje spremljevalke. Malo vstran so se igrali slepe miši, drugje gnilo jajce in ali je kaj trden most, eni so se žogali z baloni čez mrežo, obešeno med drevesi. Dvakrat, trikrat sem obšel vsako gručo in napenjal oči. Nič drugega me ni zanimalo, razen nje, pripiral sem oči in streljal s pogledi, da bi na eni od deklic odkril njeno glavo in bledi obraz, kajti lahko je, kot večina deklic, odložila svoj težki cvetlični klobuk, a vedel sem, da ima rjave lase nakodrane v grozdih. Ampak vsaka, ki sem jo pogledal, se je vrinila v moje oči kot grda koza, tudi take, ki so bile lepe in so imele glas ko zvonček, ko so se smejale ali kaj zaklicale. Nekaj staršev otrok iz sprevoda je tudi prišlo na travnik, mogoče je bila pri svojih, a ti so se tako razgubili po vseh gozdičkih v Lange Erle, da takih razdalj ne bi zmogel niti povrsti, kaj šele sočasno. V enem gozdičku so družine sedele v globelih, v drugem ob potočku, ampak za vsakim drevesom se je belil še en kostum med hrbti odraslih. Šlo mi je samo za izbranko, ne za odrasle, pred katerimi se ne bi znal vesti, ne ziniti, da bi jo od njih dobil vsaj na posodo. Naposled sem šel v dolgo stavbo, kjer so bili tudi tobogani in vrtiljaki in je bilo kljub senci še bolj vroče. Vendar sem pregledal vsako gručo, vsak hrbet in vsako držo in vse vrste deklic, ki so stale v kači, da pridejo v drugo na vrtiljak. Vse so imele na sebi kostume, ene so bile pastirice v predpasnikih, princese, cvetličarke, tudi klobuke so imele, celo rokavice do komolca, ampak nobena od njih ni bila moja izbranka. Za poslopjem je bil še en travnik z visokim vrtiljakom in velikimi keglji, ki so jih podirali z žogami. Nisem se priključil nobeni igri, ker sem se bal večjih fantov, kajti oni so bili kostimirani, a ne kot za pusta, da bi se jim smejali, ampak v preobleko resnih odraslih, saj so se vsi vitezi, gardisti, lokostrelci, helvetski vojščaki v sandalah z jermeni do kolen, mestni svetniki in sodniki v stožčastih kapah, obnašali vzvišeno, ošabno, strogo do vseh kostimirancev nižjih slojev, kot da so zares pravi plemiči, davni Helveti, tako da bi me lahko pri priči potegnili s tobogana, če bi se jim to zahotelo, in me oglobili kakor policaji, kdove čemu in zakaj. Strah me je bilo tudi vrtiljaka, da ne bi padel s katere od klopic na verigi, ki so se vrtele visoko nad glavami ven in noter, gor in dol, čeprav sem se že peljal s takimi na Barfüsserplatzu na ribiški praznik. Tukaj je vsakdo verjel, da je to, v kar je oblečen, tudi v resnici, in med eno in drugo skupino je vladalo razmerje po stopnjah in veljavi, po kričanju, obnašanju, in kakšne resnobne obraze so rezali pri tem. Lahko bi bil vitez z belim križem na prsih in v čeladi s perjem, če bi mi doma pravočasno dali tistih pet frankov, a zdaj sem bil samo smešen gizdalin v rumenem fraku, rjavih hlačah in prevelikih škornjih. Vendar je trenutek, ko sem trčil obnje, trajal samo minutko. Drugače sem opazoval vsako gručo deklic, tako kot če gledaš v nebo, da bi odkril beli oblaček, ki se je utrgal od velikega in zdaj mogoče na vso moč hiti za njim, da bi ga ujel, a ga je spotoma brž požrl hlap enega tistih zahrbtnih črnih oblakov, ki se je upal na sredo neba, kakor obraz odurnega starca, ki mu bo rabil beli oblaček zgolj za kodeljo ali kak kosem obrvi. Nisem je našel, kajti obrazi so se že tako pomešali med seboj kakor karte črnega Petra z različnimi veselimi, ošabnimi obrazi na njih. Pri dveh mizah zunaj so delili papirnate krožnike za gosto juho z žličko, žemljico s hrenovko in papirnate kozarce limonade. Pokazal sem svojo bledozeleno karto in dobil vse hkrati, dvoje vroče in eno ledenomrzlo. Sedel sem na obrobek v senco za velikim vrtiljakom, na cilinder sem postavil krožnik in začel jesti, ker sem bil lačen kot volk. Blizu so sedeli dva lokostrelca in pastirček, vsi trije mlajši od mene. Malo smo se pogovarjali med seboj. Bilo je prijetno. Nato sem oddal žlico in vrgel krožnik v smetilnico in opazil, da sem izgubil sprehajalno palico s srebrno glavico, ki sem jo imel zataknjeno za pas, ali pa mi jo je kdo sunil, ker nisem pazil nanjo. Vrnil sem se v senco, lokostrelca sta odšla, ostal je samo pastirček. Pripovedoval sem mu o kravah in hribčku pred sanatorijem in o pastirjih z dolgimi rogovi, a to ga ni nič zanimalo, čeprav sem bil prepričan, da je v resnici pastir. Pil sem limonado in hotel ostati tam celo popoldne v družbi s pastirčkom, ker sem bil vsega naveličan in sem samo čakal, kdaj se bo oglasila piščalka za zbor. Legel sem in gledal mravlje, čebele in ptice v krošnjah, potem se je zmračilo in začelo je kapljati in vsi smo tekli v črno hišo. Bila je nepopisna gneča, mokrih in suhih, da sem komaj dihal. Mislil sem, da bom vendarle kje zagledal svojo damo, a to sploh ni bilo mogoče v tem drenu in mraku. Ko je nehalo liti, smo se vrnili v mesto, deklice in dečki ločeno, peljal sem se med tujimi fanti, oblečenimi v papeško gardo. Ko nas je ovešen pričakoval Basel, vsi starši in sorodniki, med njimi spet ni bilo opaziti nobenega mojih. V hiši s kostumi je spet vladal nered. Ko so mi prešteli vse, kar sem prinesel nazaj, razen palice, za katero so rekli, da bodo staršem poslali račun, sem dobil vrečo s svojimi oblekami in sem v svojih kratkih hlačah, majici in sandalih stekel domov. »Nihče od vas ni bil tam!« sem zakričal v veži in kričal sem, ko sem tekel po stopnicah in s treskom odsunil vrata v kuhinjo. Vsi so sedeli tiho in delali naprej, kar so pred tem. »Ampak Bubi,« je rekla mama, »bili smo tam z Gizelo, samo videli te nismo.« »Lažete!« sem zavpil. »Izgubil sem palico!« Klara me je pogledala brez zanimanja, Margrit je rekla nekaj ostrega o petih frankih, ki sem jih dobil za nič, besno sem se obrnil k njej, skoraj bi planil nanjo, vsi so povesili čelo, kot da me ni, razen očeta, ki je bil šival in si ogledoval zdaj svoje šive pri oknu, pa Gizela, ki se je zagledala vame, kot da so mi drugi storili kaj hudega. »Si bila tam, kjer smo imeli sprevod?« sem jo vprašal. »Kje si bil? Nič mi nisi povedal, kam greš,« je rekla očitajoče. »Najbrž si bil v družbi z lepo damo,« je rekla mama z nasmeškom. Tega si ni mogla izmisliti, vendar ji nisem verjel. Ampak trenutek prej, ko sem vdrl v kuhinjo, sem jih videl take, kot sem jih še velikokrat poprej in pozneje, obraze in nosove podobne mojemu, kot kopica najbolj enoličnih in dolgočasnih bitij ali ogledal na svetu, ki kažejo zgolj pričakovano in jih ne more prebuditi ali razburiti niti najhujše neurje s točo in strelami blisk sredi najbolj črne noči. Zmeraj sem čutil odpor do sličnosti obrazov, do podobnosti otrok in staršev, bratov in sestra v svojem ali tujem rodu. Z leti se mi je zmeraj bolj dozdevalo, da poteze družinske sličnosti nasprotujejo dostojanstvu človekove osebnosti. Celo pri svojih otrocih kasneje mi je bilo neprijetno, če sem opazil na njih kakšno od svojih lastnosti, one, vidne, kot tiste, nevidne. Imel sem rad »nenavadne« obraze, denimo Gizelo, čeprav sem gojil tudi navezanost na domače, bil v skrbeh zanje, se bal, da zbolijo in misli na njihovo smrt nisem mogel prenesti niti kot preblisk bolečine v svoji glavi. Ampak oni so se tako malokrat zmenili zame, tako redkokdaj so me presenetili z nenavadnimi novicami, tako malokrat so prišli v bolnišnico, niti enkrat pa v zdravilišče v Urachu. Razen očeta. A ta me je samo pripeljal tja in me po letu dni spet prišel iskat.