Kadim je kratkolas nasmejan dečko. Jeseni bo začel hoditi v sedmi razred osnovne šole in poleti, ko ima počitnice, veliko časa preživi pred Damaščanskimi vrati. Njegov oče je taksist. Na vprašanje, kaj misli o mirovnem procesu, najprej pogleda, kje je njegov sin, in ko vidi, da je ta zaposlen z igro, pomenljivo pljune nekam proti jugu. Možak pred Damaščanskimi vrati, na obrobju vzhodnega, arabskega Jeruzalema, navadno čaka na stranke. Kadim se, medtem ko oče prevaža potnike po mestu, z vrstniki igra v okolici vrat. Kraj je primeren za igro in družba je dobra. Tam so široke stopnice in ob starem zidu je veliko prostora, pravi majhen park, kamor se je mogoče umakniti, kadar je gneča pred vrati prevelika. Oboroženi izraelski vojaki in policisti so pred Damaščanskimi vrati stalnica. Čeprav ne motijo otrok pri igri, Kadim namršči obrvi, ko jih zagleda. Oboroženci, ki imajo oblečene neprebojne jopiče in poleg običajnih pušk in pištol za pasi zataknjene še dolge lesene palice, so tam zato, da preganjajo male lopove in kriminalce. Seveda pa obstaja drug, morda še pomembnejši razlog za njihovo »večno« prisotnost. Pokazati je treba, kdo je v mestu gospodar. Ko vojaki obstanejo v senci drevesa in se zazrejo na nasprotno stran, Kadim med igro nenadoma naglo počepne, zavzame položaj za strel in proti vojakom na skrivaj nameri svojo plastično pištolo, kopijo nemškega walterja. Mala roka se umiri in ustnice prijaznega dečka odsekano zamrmrajo: »Bum, bum, bum.«