še vedno odprte. In kdor se bo skušal poglobiti ne le v zvok, pač pa tudi v besedila, bo opazil, da so neverjetno daleč od banalnosti, ki vedno bolj prevladuje v sodobni glasbi. Tanja Zorzut tiček v brezmejni nižini, kjer je raslo prgišče zelenja. Ali je naš življenjski tempo res tak, da moramo počakati na smrt, da lahko ležemo v senco drevesa in si spočijemo dušo? Vse kaže, da je ta edina resnica. Saj sloni naš svet, ta svet, ki postaja globalno enak in globalno žalosten, na ekonomiji potrošništva. Ljudje morajo čim več proizvajati in čim več kupovati, še najboljše je, če dobrine proizvajajo majhni afriški in kitajski otroci, ki jih praktično ni treba plačevati. Potem iste dobrine nekdo prinese k nam, v Evropo ali v Ameriko in ljudje, ki so bolje plačani in več zaslužijo, zanje tudi veliko, veliko več plačajo. In ta nekdo, ki te dobrine prinaša in proizvaja, veliko jih je in največkrat jim ne vemo niti imena, postane ob delu majhnih otrok in naši veliki, veliki želji po nakupovanju, izredno bogat. Tako bogat, kot so bili nekoč princi v pravljicah. A to ni pravljica, ampak žalostna resnica, ki stoji za plakati, tistimi, ki se smejijo na stenah in obljubljajo lepa, bogata nakupovalna središča.