borni ogenj. Volčiči so po skupinah pripravili škeče, igrice in plese. Skupaj smo prepevali in preživeli res prijeten večer. Bližala se je že ura spanja, ko je na obisk prišel Čil, to je džungelski lik, ki s seboj vedno prinese kako sporočilo. In res je prinesel tudi nam pismo, v katerem je pisalo, da moramo nemudoma na najvišjo točko Vrha sv. Mihaela. Presenečeni nad to nenadno preizkušnjo smo se res odpravili in tam začeli naše iskanje. Po džungelski zgodbi bi morali najti kožuh pratigra, ki je nekoč ubil človeka, kljub temu da v džungli velja pravilo, da se ubija le za hrano, nikoli pa ne iz kateregakoli drugega razloga. Vzdušje je bilo prepojeno z napetostjo, saj se je vse skupaj dogajalo v temi. Končno pa smo vsi skupaj le našli kožuh in se lahko po aktivnem dnevu odpravili k zaslužnemu počitku, saj nas je naslednji dan čakalo jurjevanje. TZ se v senci dreves pogovarjali o svoji življenjski niti, o pomembnih trenutkih, ki so zaznamovali to nit in si na isto nit zabeležili svoje želje in načrte za prihod-