Morje se je umirilo. Slišati je bilo le enakomerno plivkanje oseke v vaškem pristanišču. Bilo je prazno, brez čolnov, kar je le poudarjalo občutek samote in odsotnosti. Ob nizkem nivoju morja je od tam prihajal vonj po razpadanju in trohnobi. Črne trave so puščale rjavo sluz, med katero je bilo še moč videti dolge kose ladijskih vrvi, ki so ostale od čolnov in bark. Na edinem kamnitem privezu na obali je sedel izmučen galeb. Moral je prispeti na jamboru ribiške ladje, ki je lovila daleč od kopnega. Pred Barakino krčmo je v senci brajde stal drugi kamniti privez, tja so ga odnesli, še veliko preden so opustili pristanišče. Zdaj je na njem ob večerih sedel Baraka in kadil. Od tam je videl daleč na morje. Rdeča svetloba se je razlivala čez obzorje. Čakal je na ženske, potapljačice, ki so se vračale z obal.