Miciki je glavica kar omahovala, tako slabotna je že bila, zadelj črnih krogov pod očmi je bila videti še bolj suha in bolna. Zaužiti ni mogla skoraj ničesar več, še bele kave ne, ki jo je imela prej tako rada. Malo je že govorila, za kavo je že sama rekla: »Fejeka pupala!« Da bi rekla »kafejeka«, je bilo še pretežko. Kolikor ni izbruhala, jo je izsušila še driska. Mama ji je na noge navezala nove obkladke, iz starih se je dvignila vroča para, ko jih je snela. Pokrižala je dekletce, k njej v posteljo položila štiriletno Zofko in ji naročila, naj pazi na sestro. Naša hiša je stala čisto na samem, skorajda sredi gozda, ata je že pred zoro vzel pot pod noge, da je prišel do šestih v fabriko, in doma ni bilo nikogar drugega. Mati se je tisto jutro nenadoma zavedela, da ni časa iskati varuške. Pustila je deklici in se peš podala v mesto. Skoraj tekla je vso pot, v zdravstvenem domu planila na vrata in gospod doktor ji je obljubil obisk takoj, ko bo lahko … Pomirjena je odšla proti domu, na pol poti pa ji je naproti prišla Tončka s sosednjega vrha, ki se je gredoč v mesto spotoma oglasila pri nas, ki smo domovali ob cesti. Tončka je mami očitajoče vrgla v obraz: »Kod pa hodiš, sveta mati božja!« Materi je temna senca šinila čez obraz: »Po Irina sem šla, dečla je čist slaba!« Tončka je brez okolišenja urezala: »Ga ne boš več nucala, dečla ti je že umrla!«