Pozneje, v obdobju, ko je Cankarjeva že postajala najprej predmet in nato plen delitev v slovenskem založništvu, je Dolinarjeva kot glavna urednica Cankarjeve založbe svojo vlogo še utrdila. Po že tako ogromnem leksikalnem delu je bilo prav njeno urednikovanje celotni Cankarjevi tisti pravi zaključek in vrh, saj je takrat založba pod njenim vodstvom nekaj časa imela status najpomembnejše slovenske literarne založniške hiše. Bil je to težek čas, morda težji kot katerikoli, ker je bil poln nedefiniranih poskusov, nedorečenih pravil, čas majhnih lumpov in velikih idej, kako se polastiti česarkoli že. In ta čas je v Ksenijini karieri in življenjskem obračunu nadvse častno zapisan. Ksenija Dolinar je bila pogosto neljub sogovornik na sejah vodstva založbe, ko je ovirala in zavirala samozvane znanilce takih in drugačnih sprememb. Njeno preteklo delo in uredniška avtoriteta sta ji bili zaslombi, preko katerih ni mogel nihče. Njena integriteta je temeljila tudi na tem, da je bil njen program vsa leta največji vir dohodkov, vendar se je ves čas zavedala, da je treba velik del dobička usmeriti v neprofitne izdaje. Bila je neomajna zagovornica svojih urednikov in svojega prepričanja, da je založništvo dejavnost s poslanstvom. Tega smo se uredniki zavedali, dajalo nam je suverenost pri delu in odločitvah. Prelet skozi program Cankarjeve v letih, ko ji je uredniško načelovala Dolinarjeva, pokaže dostojno nadaljevanje Vipotnikovega in Pavčkovega vodenja.