Upoštevajoč najstrožjo možno interpretacijo Meril in sklepa profesorskega zbora oddelka za zgodovino Filozofske fakultete, sem v to skupino uvrstil le 9 prispevkov, od tega 6 v zadnjem elekcijskem obdobju. Pri vseh sem - to velja za večji del humanističnih študij - edini avtor. V ta močno zoženi kriterij sploh nisem štel monografij, delov monografij, učbenikov in širših prispevkov v tematskih zbornikih, ki bi jih ob večjem upoštevanju posebnosti humanističnega dela prav tako lahko šteli v vrhunski način prezentacije znanstvenega dela. Toda to ni zadostovalo, saj je habilitacijska komisija - kot je na seji senata ob mojem primeru poudaril njen predsednik - kot kriterij upoštevala zgolj objave v tujini. Toda podlage za takšno samovoljno prikrajanje pravil v Merilih ne najdemo, saj je v navedenem členu jasno navedeno, da gre za objavljena in »strokovni kritiki podvržena dela« oziroma za dela, »ki jim stroka priznava mednarodno pomembnost ali pomembnost za narodno ali državno samobitnost ali kulturo«. Upoštevajoč ta načela, so stroke (v mojem primeru zgodovinopisje) sestavile spisek znanstvenih revij, ki ustrezajo tem kriterijem (tj. ustrezna sestava uredniškega odbora, recenziranje prispevkov in rednost izhajanja). Ta kriterij - kot edini realen za ocenjevanje dosežkov posamezne stroke - pri ocenjevanju upoštevajo tudi strokovni poročevalci.