Med pogajanji je potekala huda propagandna vojna. Markovićev predstavnik za tisk je dal prevesti poročilo o maltretiranju ujetih oficirjev v Sloveniji, ki mu ga je dal Brovet. Posledica je bila, da je v skupno deklaracijo prišla tudi zahteva, da je treba ujetnike v Sloveniji čim prej izpustiti, najkasneje pa do 8. julija do štiriindvajsetih. Slovenska stran je kot odgovor prevedla in razdelila govor generala Adžića v Centru visokih vojaških šol v Beogradu (po pričevanju Predraga Tasića naj bi besedilo delili kar slovenski novinarji, ki so spremljali pogajanja). Adžić je v govoru grozil, da bo vojska s Slovenijo obračunala, tudi če pri tem ne bo imela podpore predsedstva SFRJ. Zaradi oficirjev so na slovensko delegacijo pritiskali vsi trije predstavniki ES, ker je obstajala bojazen, da bo dogovor padel v vodo, po Drnovškovem pričevanju pa naj bi v Beogradu vojska že pripravljala letalski napad. Slovenski predstavniki, zlasti Peterle so zanikali grobo ravnanje z ujetniki. Kučan je nato sklical telefonično sejo predsedstva, ki je sprejelo sklep, da je treba ujetnike takoj izpustiti, vendar je minister Janša prvo skupino oficirjev izpustil šele na Kučanovo telefonsko intervencijo.