Jorasova hiša stoji na južnem bregu Dragonje, ki od leta 1947 sodi v občino Buje in je do določitve meje pod jurisdikcijo Hrvaške. Do 3. oktobra 1994, ko je bila ob sprejetju zakona o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij ustanovljena občina Piran, je tudi Joras, tako kot vsi drugi prebivalci spornih zaselkov, spoštoval jurisdikcijo Hrvaške na tem območju. Vlada, predlagateljica zakona, je sprva določila tudi območje te obmejne občine v mejah, ki jih je določala temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in so veljale na dan 25. junija 1991. Vendar je takrat Zmago Jelinčič na podlagi starih meja občine Piran vložil dopolnilo, državni zbor pa ga je sprejel in območje občine razširil na tri sporne zaselke, ki so na dan osamosvojitve spadali v občino Buje. Ker se je vlada zavedala problematičnosti priključitve spornega ozemlja, je že na naslednji seji parlamenta predlagala in uveljavila člen 6 a zakona o ustanovitvi občin, ki pravi: "Določbe tega zakona, ki se nanašajo na območja zaselkov Bužini, Škodelin in Škrile, se ne uporabljajo do določitve meje med RS in RH." Skratka, Slovenija se je tako kot Hrvaška zavezala, da bo, dokler meja ne bo določena, spoštovala stanje iz leta 1991. Načelno si torej nobena stran v tem obmejnem pasu ne bi smela, vsaj do dokončne določitve meje, lastiti popolne suverenosti. To pa ne pomeni, da mora tam vladati brezzakonje. Do določitve meje bi morali spoštovati status quo na dan 25. junija 1991. In tukaj smo pri ključnem vprašanju celotne zgodbe.