Sončne pege so, kot večina Flisarjevih dramskih besedil, tragikomedija; to seveda pomeni, da si člani družine sikajo duhovite, sarkastične replike, da je tematika odeta v lahkotnejša, nevzvišena in nepatetična jezikovna oblačila. Čeprav spodaj, slutimo, vse vre od zavrtosti in potlačenk, razen Božička; ta je sicer mojster ceremonije, vodja očiščevalnega obreda, ko se igrajo norce, pa vendar je v uprizoritvi - igra ga Ivan Jezernik - najbolj zaresen in zagrizen, v načinu izvabljanja resnice s pomočjo medijskih izjav navzočih je skoraj pravičniška figura. Vsi ostali so na začetku preveč ležerni, očetov (Marko Simčič) sarkazem in zajedljivost, njegova na povzemanje neverjetnih časopisnih dejstev zožena pozornost je udušena, verbalna. Veliko bolj nevarna je mati (Ljerka Belak), ki se ne ozira na druge, brezskrupulozna v obrambi doseženega, kakorkoli že. Veliko bolj okretno se prilagaja vsakokratni situaciji mladi par, vnuk (Jožef Ropoša), ki je navzven pretežno leporečen in uglajen, v trenutkih, ko razlaga svojo menedžersko prepričanje, cepljeno na računalništvo, celo nekako naiven, in zato toliko bolj preseneča z nenadno, neartikulirano agresijo, in njegova žena (Judita Zidar), bivša prostitutka, tujka v hiši in zato tudi v igri bolj distancirana do kolektivnega očiščevanja. Potem sta tu še oba brata; prvi (Evgen Car) je mevža in klanjavec, ki se nikoli ni mogel otresti materinega pogubnega vpliva, drugi (Milan Štefe) ga je radikalno občutil in je zdaj udarjen in pesniško obdarjen, ves mehak in zazrt nekam predse, kot da bi tam divjale slike konfliktov, ki jih je ponotranjil, raznežen in občutljiv ob ponovnem odkritju spet najdene erotike.